Hejla! Odločila sem se, da tukaj objavim bajko, ki smo jo morali napisati v šoli. Opozorilo: napisala sem jo, preden sem prebrala Percyja Jacksona in tako nisem vedela, da se je Artemida zaobljubila, da ne bo imela otrok . Upam, da lahko to nekako zignorirate .
--
Na nevihtno noč, ko sta se na nebu udarjali strela in voda, se je rodila Manon. Polboginja, hčerka boginje lova Artemide, je imela oči kot stopljeno zlato in lase, kakršne je lahko imel le otrok, ki se je rodil na noč, ko sta se Zevs in Pozejdon bojevala na nebu. Bele, kot na novo zapadel sneg, v katerih je odsevala strela kralja bogov, med katerimi so plesali modri prameni barve morja.

Manon je rasla, tako kot Zevsov in Pozejdonov spor. Ljudje so postajali vse bolj prepričani, da je prav Manon kriva za bitke, ki sta jih vsako noč imela na nebu. Pridelek je poplavljalo, strele so udarjale na drevesa in tudi Zevsu je vse skupaj začelo že močno presedati. Neke noči je Manon poklical k sebi na Olimp in ji povedal za svoja predvidevanja. Po njegovem naj bi bila Mano tista, zaradi katere spor še zmeraj traja. Otroci, še posebej polbogovi, rojevi na noč bitke bogov, naj bi jo za vedno podaljševali. Manon naj umre, ali pa Zevsu prinese dar, priljubljeni predmet njenih staršev. Če bi Manon lahko kradla lastnim staršem, naj bi pomenilo, da si želi tudi sama prekiniti spor. Zaukazal ji je, naj mu prinese Artemidin čaroben zlat lok. Sicer mu ni bilo ravno po godu, da bi Manon kradla bognji, veliko bolje bi bilo, če bi imela smrtnega očeta, ampak ker ga ni imela, je bil to edini način za prekinitev spora.

Manon se je odkradla domov in na srečo je Artemida spala. Manon ji je izmaknila čaroben lok in se odpravila nazaj na Olimp. Spraševala se je, kaj bo Zevs z njim. Na odgovor ji ni bilo treba dolgo čakati. Ko je prišla nazaj v Zevsovo domovanje, je ta odšel naravnost k Hefajstu, bogu kovaštva, in stopil lok v vroči lavi. Zevs je dejal, da je bil spor med njim in Pozejdonom prekinjen takoj, ko je Manon vzela materin lok, ampak da mora biti za svoje dejanje ustrezno kaznovanje. Čarobno zlato za nov lok lahko najde le v globinah Zmajeve jame, všito v krila Železnega zmaja.

Manon se je torej odpravila na pot. Prebrodila je potoke, prehodila gorovja in prehodila polja do koder seže oko, dokler ni končno prispela do najvišje gore v Grčiji razen Olimpa. V njej je zevala ogromna luknja in če se je Manon osredotočila, je lahko slišala enakomerno dihanje in utripanje srca spečega zmaja. V roke je vzela Rezalca vetra, svoj meč, skovan izpod rok samega Hefajsta, in previdno vstopila v votlino. Takoj je zavohala pepel in na tleh vsake toliko časa opazila tleč ogenj. Kmalu je v svetlobi bakle, ki jo je imela s sabo, zagledala srebrne luske Železnega zmaja. Pripravila se je, da mu bo odrezala krila, ko je na sebi začutila njegovo vročo sapo in začutila, da se je zmaj premaknil. Pogledala je navzgor in zagledala največjega zmaja, kar jih je kdaj videla. Samo njegova krila so bila večja od jadra največje jadrnice, telo pa je bila večje od hiše, v kateri je Manon živela.

Hitro, dokler je bil zmaj še omotičen od spanca, je ustrelila puščico točno med njegove oči. Zmaj je zarjul in njegovo telo se je začelo hitro krčiti. Trenutek pozneje je pred Manoninimi nogami že ležal zlat lok. Brez pomišljanja ga je vzela in se odpravila nazaj na Olimp.

Zevs je izgledal zelo presenečen, ko se je prikazala v njegovi palači. Brez vsakršnega dvoma je mislil, da bo Manon zgorela v zmajevi sapi. Ampak potem jo je pohvalil in rekel, da ni več kaznovana. Zevs je poskrbel, da so bili vsi dvomi, ki so jih o njej imeli ljudje, postali pozabljeni.

Manon je vrnila lok Artemidi. Ta sploh ni pomislila, da to ni njen star lok in z njim je odšla na lov. Vrnila se je prej, veliko prej, kot je Manon pričakovala, in jo pretepla. Potem jo je brez pojasnila zaprla v čarobno kletko na vrhu Olimpa.

Manon je šele čez pet, pet neznosno dolgih let, ko ji je lunina in sončeva svetloba nenehno sijala v oči, ugotovila, kaj se je zgodilo. Ko je premagala zmaja in dobila lok, jo je njegova čarobnost tako premamila, da je zamenjala svoj lok s čarobnim. Artemida je tako dobila njej lok, iz navadnega lesa, brez čarobnih moči, Manon pa je zase obdržala čarobnega.
Tako se je v kletki kesala še mnogo let, dokler je nista žalost in krivda razjedli in je umrla v objemu zvezd. V naslednjem življenju, če ji ga bo Artemida le naklonila, ne bo pustila, da jo premami čarobnost stvari, ki jih nikoli ni imela.