Rodil sem se leta 1930 v majhnem mestu v Nemčiji. Živel sem v ljubeči in pošteni družini. Starša sta me od nekdaj lepo vzgajala in me učila dobrote ter pravičnosti do sočloveka.

Oče Filipe je bil žid. Prihajal je iz revne družine z veliko otroci. Iz dneva v dan so poskušali preživeti in nikoli niso vedeli kaj jim bo prinesel naslednji dan. Garali so od jutra in večera, da bi se preživeli…
Takšno življenje bi najverjetneje čakalo tudi mojega očeta, če se mu v življenju ne bi nasmehnila sreča. Že pri dvanajstih letih je moral od doma s trebuhom za kruhom. Nekaj dni je taval po Berlinskih ulicah dokler ga pod svoje okrilje nista sprejela ljubeča zakonca Bach. Gospod Bach mu je priskrbel službo v tovarni in tako je počasi začel služiti denar in si ustvarjati dostojno življenje.
Garač je bil. Vsak dan je delal od zore do mraka, da bi preskrbel sebe in svojo družino. Nobeno delo mu ni bilo težko in za nas bi naredil vse. Ker nas je imel tako zelo rad.

Moja mama Nicole je bila pobožna ženska in prav tako židinja. Učila me je moliti in mi pripovedovala o Bogu ter zgodovini judov. Večino časa je bila doma. Ker je bila izročena šivilja so ji sosedje nosili blago, ki ga je zakrpala in čez nekaj časa je začela s tem tudi služiti. Toda to ni bil edini razlog, da je bila doma. Ne. Ženske njenih let so po navadi hodile in delale v tovarnah in to je počela tudi ona, dokler… Se ni rodila moja sestra.

Aghata je bila tri leta starejša od mene, toda za razliko od ostalih starejših sester ni skrbela zame temveč sem moral zanjo skrbeti jaz. Verjetno se sprašujete zakaj…
Aghata se je rodila z okvaro na možganih in tako od rojstva ni mogla govoriti, hoditi ali se kako drugače premikati. Celo življenje je bila priklenjena na voziček.
V tistih časih so se v večini starši takih otrok znebili. Pustili so jih na ulicah kjer so jokali noč in dan dokler niso umrli… Toda moja starša nista imela srca, da bi to storila. Konec koncev je bila Aghata njun otrok in rada sta jo imela prav tako kot mene in tudi jaz sem jo imel. Bila je sonce mojega življenja. Čeprav se je obnašala kot majhen otrok in je svet videla drugače kakor mi sem jo imel rad. Vozil sem jo na sprehode, se igral z njo in ji bral zgodbe. Še zdaj se spomnim njenega nasmeška, vsakič ko me je videla. Izžareval je otroško veselje… Veselje, ki ga mi nikoli ne bi premogli.

Potem sem bil tukaj še jaz. Brayan Benker. Bil sem radoživ in radoveden deček. Vse me je zanimalo in vsako minuto sem imel pripravljenih kopico težkih vprašanj s katerimi sem moril tako očeta kot mamo. Posebej rad sem imel naravo. Da… Narava je bila moj drugi dom. Vsak dan sem se zatekal v zavetje gozda ter poslušal šelestenje vetra, žvrgolenje ptic in šumljanje potočka. Opazoval sem gozdne živali, oblake na nebu ter zvezde ponoči. Vedno sem imel nekaj s čimer sem se lahko zamotil pa naj je bila to majhna lesena paličica ali vrečka iz ceste.

Da. Čeprav nismo imeli veliko smo bili srečna družina. Vse to pa se je počasi začelo spreminjati…
_____________________

Preden pa začnem s pisanjem naj vam najprej povem zakaj sem začel pisati to zgodbo.
To ni pravljica ali kakšna druga izmišljotina. Ne. To je resnična zgodba o meni in moji družini. In ni edina. Še veliko jih je…
To je zgodba o drugi svetovni vojni in življenju ljudi med njo. Zgodba, ki govori o človeški nespametnosti in česa vsega smo zmožni narediti iz sovraštva in jeze.
Želim si, da se nikoli ne bo ponovilo… A če povem po pravici tega skoraj ne verjamem. Vem kako smo ljudje neumni in česa vsega smo zmožni, zato bo na svetu še nešteto vojn… Nešteto nedolžnih žrtev… Nešteto sovraštva in poniževanja… Nešteto krivic…
Vem, da moja zgodba ne bo spremenila skoraj ničesar. Človek se je boril že od pradavnine in tako bo tudi ostalo. Vseeno pa si želim, da bi se vsaj tisti, ki bodo to prebrali, zavedali kako neumna je vojna in kakšne so njene posledice. Noben človek, pa naj bo še tako slab, si ne zasluži tega trpljenja, ki smo ga dali skozi.
Vse svoje poslednje upe polagam v vas, dragi bralci. Razširite to zgodbo med ljudi. Naj tudi oni dojamejo, česar človeštvo še ni dojelo. Vsi smo ljudje in vsak od nas si zasluži živeti.
__________________
Hej!
Haha kot vidite sem začela pisat novo zgodbo. Ampak brez skrbi prepovedana ljubezen bo dokončana. :) Kot vidite bo to zgodba o 2. svetovni vojni. Jp... In danes sem napisala nekako prvi del ali uvod v to zgodbo. Novi deli pridejo šele, ko končam svojo prvo zgodbo ali pa še kasneje. Tale del sem objavila zato, da bi vas malo seznanila z mojim novim delom, zanima pa me tudi vaše mnenje. Ker vi iz oči bralca gleate drugače kot jaz, ki pišem... Povejte, če bi kaj spremenili, če gre prehitro,... Kar koli. Vesela bom vsakega komentarja, kritike, pohvale,... Že v naprej se zahvaljujem za vse. <333

Lp,

13L

Ps.: Kot vidite zgodbo pripoveduje moška oseba. Ne sprašujte zakaj sem se tko odločla kr ne vem... Pač use knige k sm jih prebrala o 2. svetovni vojni so bli fantje glavne osebe in js sm tut to zgodbo načrtovala nekako tako...