*b*4. poglavje- Temna usoda*b*
*i*"Vsaka vojna je simptom neuspeha človeka kot misleče živali." - John Steinbeck.*i*

»Dobro jutro Brayan,« me je na vse zgodaj zjutraj zbudil nežen mamin glas. Stopila je v mojo sobo in odejo, ki je prekrivala okno nekoliko odmaknila, da so lahko sončni žarki prodrli v sobo in me pobožali po obrazu. Nasmehnil sem se in odprl oči. Bil je moj rojstni dan. Dvanajsti rojstni dan.

Mama je spustila odejo, da je zopet pristala na svojem mestu in prostor je zagrnila tema.
Vse od kar so začeli vojaki po ulicah in domovih pobirati Jude ter jih voziti v geta je bilo tako. Vsa okna v hiši smo zastrli, da nas ne bi opazil kdo od njih. Že tako je bilo res turobno vsak dan sedeti v hiši in se dolgočasiti, toda od kar nismo imeli več svetlobe, je bilo še huje.


Mati je sedla na rob postelje in se mi nasmehnila. »Kako se počutiš danes?« me je ljubeče vprašala.
»V redu,« sem ji odgovoril in skočil iz postelje. V želodcu mi je neznansko krulilo in res sem si želel nekaj pojesti, toda vedel sem, da nimamo ničesar za pod zob, zato sem raje molčal.

Mama je očitno vedela o čem razmišljam, zato je žalostno pogledala v tla. »Oprosti, ničesar ti ne morem dati…« »Mama,« sem jo prekinil, toda ni se ustavila. »Še na ta poseben dan boš moral ostati lačen… Oprosti.«
Prijel sem jo za roke in se ji zazrl v oči. »Mama, prosim nehaj. Ni mi mar za darila, hrano in ostalo… Za vse to mi je vseeno… Edino kar mi je pomembno je to, da ste ti, očka in Aghata še živi in da smo lahko skupaj. Kot družina.«
Zopet se je nasmehnila: »Kako pogumen si Brayan, ponosna sem nate. Že dve leti je minilo od kar se je začela vojna, toda niti enkrat se te nisem slišala pritoževati. Res mi je žal, da ne moreš imeti takega otroštva kot si ga zaslužiš… Vojna ti je pustila prehitro odrasti. Namesto, da bi tekal po ulicah in se zabaval moraš skrbeti za družino in vse trpljenje mirno prenašati, toda ponosna sem nate in hvaležna za to, da te imam.«
V oči so ji stopile solze in tudi sam sem jih komaj zadrževal. Res je, vojna me je naredila zrelega in bolj odraslega. Morda prehitro… Moral sem ostati močen in skrbeti za celotno družino. Pred starši nisem nikoli jokal. Nisem jima hotel narediti še večjega bremena. Nisem hotel, da bi videla kako hudo mi je v resnici.
Ne. Še posebej zdaj ne, ko je bilo z Aghato vse težje. Njeno stanje se je vsak dan slabšalo in ker nismo smeli obiskati zdravnika smo lahko samo opazovali kako ji pojenjajo zadnje moči in samo upali smo lahko, da se zgodi čudež in ozdravi.
Mama me je objela: »Vse bo še dobro, boš videl,« mi je rekla. Ko bi le bilo tako.



Iz vedra sem z dlanjo zajel vodo in si jo polil po vratu. Mrzle kaplje so spolzele navzdol po mojem izklesanem oprsju in se ustavile na trebuhu. Moje roke, noge, oprsje, celo telo je bilo shirano. Čez kožo se je lahko videlo in preštelo vsa moja rebra in na rokah, so bile namesto mišic le še kosti.
Pogledal sem svoj odsev v zrcalu. Temni, razmršeni lasje so mi padali na čelo in moje rjave oči so bile nekoliko otožne. »Kdaj bo konec vsega?« sem se vprašal in zavzdihnil.
Nenadoma sem iz ulice zaslišal kričanje. Stekel sem do okna ter pokukal skozi špranjo in ob tem kar sem videl me je zmrazilo.

Vojaki. Prišli so. Spet.

Nekaj časa sem nemo obstal in opazoval dogajanje pod oknom. Iz hiše so nosili otroke in jih puščali na cesti. Ženski jok. Moško kričanje. Nato so iz hiše privlekli še žensko, verjetno mamo otrok, ter očeta.

Naprej nisem videl ničesar. Pograbil sem namreč svojo majico in jo navlekel nase, ter stekel iz sobe v spalnico mojih staršev. Ko sem prišel sta kukala čez okno. Mama se je tresla in jokala, oče pa jo je objemal okrog ramen in tudi sam je bil prestrašen.

Vsaj enkrat na mesec so prišli v naše mesto in pobrali nekaj Judov ter jih odpeljali v geto*. Toda nikoli niso prišli do naše ulice. Vse do danes.

»Filipe, jaz… Ne morem… Nočem iti tja…« je histerično jokala mama. »Kaj bo z nami? O Bog, pomagaj nam, naj ne pridejo po nas, rotim te!«

Vojaki so nadaljevali pohod do naslednje hiše, mi pa smo sklenili roke in molili.
»Gospod,« je začel oče s tresočim glasom, »prosimo te, pomagaj. Vsi mi te roteče prosimo: Pusti nas pri življenju, ohrani nas skupaj, ne ločuj nas…«
Nenadoma se je zaslišalo butanje po vratih in kričanje. »Prišli so,« je rekla mama in se sesedla. Vsi smo potihnili.


»Odprite!« so se slišali zvoki od zunaj. »To je ukaz države!«
Mama, oče in jaz smo sedeli v kotu in si še dihati nismo upali, mama je prestrašeno hlipala jaz pa sem se prižemal v očetovo naročje. Aghata je ležala v postelji in spokojno spala. Niti slutila ni kaj se dogaja.

Tedaj pa se je zaslišal glasen pok vrat, ki so padla lesena tla. Stresel sem se in začel glasno jokati, mama pa je od strahu zakričala. Čez nekaj trenutkov so v sobo že vstopili možje v uniformah.

»Vstanite!« so ukazali in eden od njih me je prijel za podlaket ter me povlekel k višku. »Točno deset minut časa imate, da poberete vse kar potrebujete. In bolje za vas, da se ne upirate, z nami boste šli!«
________________________________________________________________
*i**Območje, zlasti del mesta, na katerem družbena skupina živi izolirana od ostalih družbenih skupin, navadno v slabih razmerah.*i*

Haii, 13letnica je nazajj!
Hahah kako ste kej? Jaz sem d best! Zakaj? Ja poctince so se začele!! Kako jih boste prezivel? Js bom doma, pr babi pa s frendicami! XD
Ugl. upam, da vm je ta deu ušeč (upam, da ni predoug). :)

No to je to! Uzivite mii! <333

13L