*b*3. poglavje- Trpljenje*b*
*i*"Slab mir je hujši od vojne." - Tacit*i*

Groza. Vsak dan groza in strah. Nikoli nismo vedeli kaj nam bo prinesel jutri, nikoli nismo vedeli ali ga bomo sploh dočakali.
Toda upali smo. Z vsem srcem smo upali, da se bo vse obrnilo na bolje.
Ampak se ni.

Oče ni več hodil v službo, jaz ne v šolo, mami pa je tudi začelo zmanjkovati strank. Za vsak kovanec, ki ga je dobila se je morala boriti. Garala in šivala je od zore do mraka, včasih celo ponoči, vseeno pa to ni bilo dovolj, da bi do sitega nahranila celo družino. Tako smo večkrat stradali.

Vsak dan so za nas, jude, prihajali vse strožji ukrepi. Noben jud ni smel več hoditi v službo ali šolo in ni smel voditi podjetja. Uvedli so policijsko uro. Zunaj smo bili lahko smo od sedmih zjutraj do desetih zvečer. Hodili smo lahko le v določene trgovine, toda tudi te so s časoma zaprli.

Ko smo stopali po ulici, je kričeča zvezda na naših oblačilih opozarjala kdo smo. Ljudje so nas večkrat žalili, obmetavali s psovkami in poniževali, spet drugi pa so se nas izognili v širokem loku, da bi imeli čim manj stika z nami. Nekaterim smo se smilili in videlo se je, da bi nam radi pomagali, toda za njihova življenja je bilo bolje, da niso.

Spomnim se, da je imel nek jud iz naše okolice trgovino. Pred vojno sem večkrat zahajal vanjo, čeprav nisem imel denarja, da bi si kaj kupil. Strmel sem v do vrha obložene police s svežim kruhom, sladkarijami in ostalo hrano, ter si po tihem želel, da bi lahko okusil vsaj delček teh dobrot.
Včasih, če sem imel srečo, me je prodajalec obdaril s kakšnim priboljškom rekoč: »Zapri oči in nastavi dlan.« Zaprl sem oči in iztegnil roko. Ko sem jo zopet odprl se je v njih lesketala drobna lizika, nekaj jagodnih bonbonov ali košček čokolade.
»Hvala,« je bilo edino kar sem uspel izreči. Gospod se mi je le nasmehnil, s skrivnostnim pogledom, jaz pa sem vesel stekel iz trgovine.

Tudi tega je bilo konec. Ko sem nekega jutra hodil po ulici mimo te trgovine me je, ob tem kar sem videl, kar zmrazilo.
Šipe prodajalne so bile razbite in koščki stekla so ležali po tleh. Police so bile prazne, po tleh pa je divjalo razdejanje, ki ga še nisem videl. Raztresena moka, jabolka, podrte omare,… Na vratih pa je z rdečimi črkami pisalo: PROČ Z JUDI!
Niti pomisliti nočem kaj se je zgodilo z lastnikom trgovine in njegovo družino. Samo zato, ker so bili judje…Samo zato, ker si je nekdo izmislil, da nas bo sovražil…
Dovolj mi je bilo. Stekel sem domov in se nisem nikoli več približal temu kraju.

Tudi sam sem bil večkrat del tega nasilja. Nekoč, ko sem hodil po cesti proti domu so se pred mano nenadoma pojavili trije fantje. Eden od njih se je postavil predme in mi zaprl pot.
»Kam pa kam, mali?« me je posmehljivo vprašal.
»Ne tiče se te,« sem mu kar se da hladnokrvno odgovoril, a mi je že v naslednjem trenutku postalo žal za to kar sem rekel. Začutil sem udarec v levo lice, usta pa je preplavil občutek bolečine in okus po krvi.
Nekaj časa sem se omotično opotekal sem ter tja, med tem, ko so fantje zadovoljno zrli vame in se na vsa usta režali.
»Vidiš kaj se zgodi, če nam ugovarjaš?« je eden od njih posmehljivo rekel in me sunil v rebra, s tako močjo, da sem se zgrudil na tla.
»Reci kaj, ti nič vredni jud!« je zakričal drugi.
Na dan so privrele solze in le stežka sem jih zadrževal, toda nisem jim hotel narediti tega veselja, da bi me videli jokati. Čutil sem boleče udarce nog, ki so suvale vame in žaljive besede, ki so prihajale iz deških ust. Bil sem povsem nemočen. Nekaj časa so stali okrog mene ter me porivali in suvali, dokler se niso naveličali in odšli. Obsedel sem sredi ceste in nisem mogel vstati.


»Zakaj?« sem se spraševal. »Zakaj se to dogaja? Gospod, zakaj dopuščaš vse to? Zakaj?«

Vse me je bolelo, bolečina, ki sem jo čutil v sebi pa je bila še večja. Večja in neznosnejša.