Faith je sedela na okenski polici dnevne sobe in zdolgočaseno gledala mamo.
Mama ji je že tretjič ta teden pridigala o vsem, kar je naredila danes narobe.
"Špricanje šole, zaničevanje učiteljice, vdor v redovalnico in sprememba ocene... a moram še kar nadaljevati?" Mama jo je jezno gledala in s prstom besno kazala na elektronsko sporočilo razredničarke.
Teatralno je zavzdihnila in sočasno zavila z očmi. Ne, da bi karkoli rekla se je postavila na noge in mimo mame odšla po hodniku. Za sabo je sišala, da se mama dere naj se takoj vrne, vendar se ni niti obrnila.
Tega je bila Faith že vajena. Mama se je vsakič, ko je od razredničarke prejela mail želela 'pogovoriti' z njo. V resnici je šlo vedno za eno in isto. Začela je vpiti nanjo ter ji pridigati, vendar ni nikoli zaleglo. Ne le, da nikoli ni zaleglo, ponavadi je postalo še slabše. Vendar sčasoma se je Faith naučila take stvari ignorirati.
Ko se je naslednji dan vrnila v šolo, so je običajno vsi debelo gledali, ker so bili presenečeni, da si je sploh upala priti v šolo. Tudi take opazke je preslišala. Ni bila njena krivda, da so vsi ostali take reve.

"Če se boš še naprej tako obnašala, letos ne boš dobila ničesar za božič" je zaslišala droben glasek za sabo. Obrnila se je in pred seboj zagledala Holly.
Počepnila je, da je bila na enaki višini kot mlajša sestrica.
Holly je imela enake blond lase kot ona, vendar so bilu sestričini skodrani in lično urejeni, njeni pa razmršeni in ravni kot sveča.
Prijela jo je za njene drobne ročice in z mehkim glasom spregovorila.
"Veš, ko boš malce starejša boš razumela. Ampak bolše vprašanje pa je... ali si že napisala pismo božičku?" Holly je navdušeno odkimala.
"V moji sobi na mizi so barvice. Pojdi in jih vzemi. Pa zraven so tudi bleščice" je še dodala ji pomežiknila.
Gledala je, kako je Holly odskakljala v njeno sobo in se nato vrnila s staro skodelico v kateri so bile barvice. Sestrica se ji je nasmehnila in nato odstopicljala v svojo sobo.

"Ne razumem, zakaj se tako obnašaš samo do Holly" sunkovito se je za sukala. Zraven nje je stal oče. Njegova očala so bila še zarošena od mraza, nogavice pa premočene od snega.
"Precej lahko je" mu je odvrnila in se zazrla v vrata Hollyjine sobe.
"Samo še ona mi je ostala. Zdaj, ko Noela ni več" globoko je vzdihnila in pogledala očeta. Ta se je namrščil.
"Imeli smo ga zelo radi, kot tebe in Holly, ampak on je bil pravi hudič. Še hujši od tebe!" je povedal.
Noel je bil Faithin leto starejši brat. Od nekdaj sta si bila blizu. Že kot majhna sta delala skupaj razne neumnosti, potem pa je nekega dne preprosto izginil. Faith se je dobro spomnila. Hodila je iz treninga jazz baleta, zunaj pa je zelo močno snežilo. Nenadoma je zagledala modro rdeče luči, ki so se ustavile pred njeno hišo. Pohitela je domov in tam videla ihtečo mamo, kako nekaj pojasnjuje policistom.
Šele kasneje je izvedela, da je Noel izginil in zajela jo je panika. To se je zgodilo pred enim letom točno dva tedna pred božičem. In prav zaradi njega je počela vse to čemur so odrasli rekli uporništvo. Za brata, ki ga ni bilo več.
Skomignila je in se zaprla v sobo.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Ker so vam očitno ljubše fantazijske zgodbe, bo tale tudi bolj taka (to boste videli že v drugem delu).
Še nekaj me zanima. Kaj menite o odnosu Faith do mlajše sestrice?