Takrat sem začutila predmet v moji roki. Razprla sem dlan in iz nje je se je zasvetil majhen, nežen, krhek in snežno bel lokvanj. Svetil se je v prijetni svetlobi in odseval čudno toplino, ki se je širila po prostoru. Nekakšna čudna gravitacija me je prisilila, da sem se ga dotaknila z občudovanjem.

Neneadoma so se mi pred očmi prikazale slike najlepših spominov mojega življenja. Večina jih je bila, ko sem bila majhna.

Ko se je osemletna jaz ves čas družila z Emely: delali sva si kitke, sploh z njenimi dolgimi blond lasmi, ki si jih je kasneje prebarvala na roza konice, ki so spominjali na sladkorno peno.

Ali ko je desetletna jaz s Chrisom igrala namizni tenis in ga točko za točko razbila, dokler nisem zmagala in ko je iz ogorčenja šel igrati PlayStation dokler nisem prišla do njega in mu iz rok izpulila konzolo, da je moral prijeti novo in me tokrat premagal. Tako sva se na koncu smejala mojim neumnim potezam.

Moje oči so se orosile in v oči so mi privrele solze. Lepi spomini so se pred mojimi očmi vrteli kot na platnu. Vse skupaj sem podoživljala in vase sprejela vsak kanček čustev, ki sem ga prejela ob tem.

Takrat me je zadelo bolj živo kot kadarkoli prej. Božič je bil družinski čas. Vedno je bil in vedno bo. Če se tega ne zavedamo, pa ta duh sami uničimo.

Kar naenkrat se je s ustavilo in občutek sem imela, da sem se zgubila v času in kmalu sem bila nazaj v dnevni sobi, v našem času. Vedela sem kaj storiti in v možganih se mi je kot labirint prikazal načrt.

Kar naenkrat se mi je zvrtelo in prevzel me je čuden občutek, kot da bi me nekaj posesalo.

Tako nenadno kot je prišel je tudi odšel in čisto zmedena sem parkrat začudeno pomežiknila.

S tresočimi koleni sem vstala in se nasmehnila Elli in Georgu, ki sta se igrala z novo plastično vilo, prekrito v bleščicah in letalom, na katerega si lahko dajal majhne človečke in njihovo prtljago.

Mali glavici, sta igro združili tako, da je vila začarala, da se je letalo dvignilo in skupaj sta tekla po sobi, njuna živahna avra pa je dosegla vsak mali kotiček v človeku in tudi jaz nisem mogla drugače, kot da se na široko nasehnem.

Potem pa sem ob uhodu v dnevno sobo zagledala moja starejša sorojenca. Chris se je naslanjal na podboj vrat in naredil obraz ob nečem kar je povedal, zaradi česar se je Emely tako zasmejala, da se je začela držati za prepono, da ne bi telebnila po tleh.

Svoj načrt moram spraviti v akcijo. In tole mi bo zelo koristilo ob vsem skupaj.

Šla sem do mize in pograbila točno določen kronik in zavoj čokoladnih piškotov.

Chrisa sem potapkala po rami in izza hrbta potegnila piškote razporejene po krožniku, ki smo ga okrasili, ko smo bili mlajši. Ti piškoti, pa so takrat služili kot prigrizek.

Te piškoti so bili krivi za večino problemov, ki smo jih imeli kot majhni otroci. Včasih, ko smo se zbudili sredi noči smo se splazili v kuhinjo in jih sunili iz omare ter se v sobi sladkali.

Zjutraj je očetu počila srečna žilica. Na njegovem obrazu je bila čista žalost. In v rokah je otožno držal kartonasti ovitek Čokoladnih eksplozij, ki je bil prazen.

Ko smo poraženi priznali kaj so naredili, smo dobili kazen in ribali kuhinjo še cel teden. Ampak kljub temu smo jemali piškote še naprej. Samo da smo pojedli samo tri piškote v noči, da je bilo manj opazno.

Chris in Emely sta me pogledala z obžalujočimi očmi. Žal jima je bilo. Stekla sem v sobo in vzela ven ukradene stvari.

Ko sem prišla dol, sem videla Chrisa in Emely za mizo, kako sta piškote delila Elli in Georgu, hkrati pa jima razlagala vzorce na krožniku in njihove pomene. Ko sem vstopila v sobo, sta se mi toplo nasmehnila in pomignila, naj se priključim. Prisedla sem.

Edini plan, ki sem ga imela, je bilo da začutita zakopane spomine in delovalo je. Razpravljali smo o Harry Potterju, Hobitu, pesmih in različnih pevcih in pevkah.

*-*

Po večerji sem jima vrnila naprave. Emely, je odnesla kabel v sobo in se vrnila z Božičkovo kapo, Chris pa telefon zalučal na džabus in zadel. Spet smo skupaj. In to je na Božič najbolj pomembno.

Mami je začela peti. Feliz navidad. To bo najboljši Božič doslej. V ozadju se je pričasi začela predvajati živahna pesem in kmalu smo vsi skupaj peli:

"Feliz navidad, feliz navidad, feliz navidad, prospero año y felicidad..."

Ob koncu pesmi, nas je oče vse otroke posedel za mizo in ven privlekel kamero. In prvič v nekaj letih, od tega Božiča ni ostala samo slika s priiljenimi nasmeški, marveč prekrasni spomini in fotografija petih otrok, s pristnimi nasmeški, ki so pokazali, kako veliko ljubezni in povezanost je med njimi kljub vsem prepirom bilo.
---
Potem je samo še epilog in smo konec!