Bila je jesen, tista prava, z gosto meglo in vonjem po mokrem listju. Dim se je razpostriral po celotnem, zdaj uničenem mestu in od daleč bi vse izgledalo kot ruševine po koncu atomske bombe. Tudi če ni bilo točno tako, je bil konec identičen popolni smrti in koncu civilizacije tega nekdaj čarobnega mesta. Ampak ne glede na vse, je ena duša še vedno živela.
To je bila Alice, edina in zadnja, ki je preživela tako uničenje. Nezavedna je ležala na tleh središča apokalipse in čisto nič ranjena še naprej dihala.
Po kakšnih petih dneh od te katarsrofe je končno odprla oko. Zagledala je oblačno sivino in v prvih petih minutah je še kar zrla v nebo. Dihala je umazan zrak, zrak, kjer je umrlo več tisoč duš in kjer se je dvignil najstarejši prah. Z bolečino v srcu in v želodcu je komaj vstala in se razgledala naokoli. Obdajale so jo ruševine domov nedolžnih in mrtva trupla meščanov. Po licu ji je stekla solza in počasi, šepajoče je hodila po nekdanji Rožni ulici, ki je vodila do njenega doma. Pazila je, kam je stopala, saj ni hotela poteptati teles njenih sosedov, prijateljev ali nasplošno ljudi, ki so sestavljali njeno ljubo mesto.
Pred sabo je zagledala hišo. Oziroma spomin na hišo, ki je predstavljala njeno otroštvo. Bila je uničena, zravnana s tlemi. Vse je bilo požgano in pomešano s pepeljo.
Sprehodila se je do nekdanje notranjosti hiše. Z objokanimi očmi je potovala po tleh in zagledala sliko. Sliko njene družine. Pobrala jo je, tesno objela in iz majhnega okvirja vzela papir. Sliko si je še enkrat ogledala, tiho zahlipala in jo pospravila v žep njene od prahu umazane jope. Okvir je nežno položila nazaj na tla in se zazrla naprej.
Ogledovala si je rezultat. Rezultat zlobe in smrti, ki jo je vojna povzročila temu mestecu. Naenkrat je postala jezna. Kričeče je preklela cel svet in se vrgla na kolena. Gledala je v tla, njene solze so kot dež kapljale na njena kolena. Nenadoma je bila izgubljena. Sama, sredi uničenega mesta, edina preživela je vstala, prijela oster in nazobčen les, ter ga preusmerila proti svojemu srcu. Morda bi bila to najboljša rešitev.
Že je hotela zamahniti in ga zariti v svoje osrčje, a jo je neka sila vrgla na tla, kos lesa pa je odletel meter proč. Kot pritrjena deska je ležala na tleh in ni se mogla premakniti. Še kako se je trudila... Bila je ujeta.
Obupana je obležala, nad njo pa se je začelo zbirati vedno več prahu. Ampak zaslišala je zvok. Kot koraki, ki so se ji počasi in mirno približevali. Naenkrat je nad njo stal nejasen, visok pojav, z dolgimi ušesi in svetlečimi modrimi očmi.
"K-kdo si...Kaj hočeš od mene...?" je hlipala in skušala pobegniti. Stvor ni odgovoril. Nato pa je spregovoril v njej neznamnem jeziku, tiho, mirno in čarobno. Alice se je začela počutiti zaspano. Ne glede na to, da je spala več kot 5 dni, je začutila utrujenost v njeni glavi in ni mogla ostati budna. Zaprla je eno oko, nato še drugo...
*i*Ti si bila izbrana. Samo ti, Cindrael, princesa ognja in pepela. Ti si preživela. Ti si bila izbrana. Ti nas boš rešila. Samo ti, Cindrael.*i*
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
O moj bog, dejansko mi je enkrat ena zgodba še nekako uspela ig. Mislm jaz sem navdušena in zadovoljna, za vas ne vem, a upam, da vas je pritegnila :)
Še enkrat hvala vsem, ki jim je uspelo tole prebrat, bom zlo hvaležna za kak komentar<3
Lp,
MM12
To je bila Alice, edina in zadnja, ki je preživela tako uničenje. Nezavedna je ležala na tleh središča apokalipse in čisto nič ranjena še naprej dihala.
Po kakšnih petih dneh od te katarsrofe je končno odprla oko. Zagledala je oblačno sivino in v prvih petih minutah je še kar zrla v nebo. Dihala je umazan zrak, zrak, kjer je umrlo več tisoč duš in kjer se je dvignil najstarejši prah. Z bolečino v srcu in v želodcu je komaj vstala in se razgledala naokoli. Obdajale so jo ruševine domov nedolžnih in mrtva trupla meščanov. Po licu ji je stekla solza in počasi, šepajoče je hodila po nekdanji Rožni ulici, ki je vodila do njenega doma. Pazila je, kam je stopala, saj ni hotela poteptati teles njenih sosedov, prijateljev ali nasplošno ljudi, ki so sestavljali njeno ljubo mesto.
Pred sabo je zagledala hišo. Oziroma spomin na hišo, ki je predstavljala njeno otroštvo. Bila je uničena, zravnana s tlemi. Vse je bilo požgano in pomešano s pepeljo.
Sprehodila se je do nekdanje notranjosti hiše. Z objokanimi očmi je potovala po tleh in zagledala sliko. Sliko njene družine. Pobrala jo je, tesno objela in iz majhnega okvirja vzela papir. Sliko si je še enkrat ogledala, tiho zahlipala in jo pospravila v žep njene od prahu umazane jope. Okvir je nežno položila nazaj na tla in se zazrla naprej.
Ogledovala si je rezultat. Rezultat zlobe in smrti, ki jo je vojna povzročila temu mestecu. Naenkrat je postala jezna. Kričeče je preklela cel svet in se vrgla na kolena. Gledala je v tla, njene solze so kot dež kapljale na njena kolena. Nenadoma je bila izgubljena. Sama, sredi uničenega mesta, edina preživela je vstala, prijela oster in nazobčen les, ter ga preusmerila proti svojemu srcu. Morda bi bila to najboljša rešitev.
Že je hotela zamahniti in ga zariti v svoje osrčje, a jo je neka sila vrgla na tla, kos lesa pa je odletel meter proč. Kot pritrjena deska je ležala na tleh in ni se mogla premakniti. Še kako se je trudila... Bila je ujeta.
Obupana je obležala, nad njo pa se je začelo zbirati vedno več prahu. Ampak zaslišala je zvok. Kot koraki, ki so se ji počasi in mirno približevali. Naenkrat je nad njo stal nejasen, visok pojav, z dolgimi ušesi in svetlečimi modrimi očmi.
"K-kdo si...Kaj hočeš od mene...?" je hlipala in skušala pobegniti. Stvor ni odgovoril. Nato pa je spregovoril v njej neznamnem jeziku, tiho, mirno in čarobno. Alice se je začela počutiti zaspano. Ne glede na to, da je spala več kot 5 dni, je začutila utrujenost v njeni glavi in ni mogla ostati budna. Zaprla je eno oko, nato še drugo...
*i*Ti si bila izbrana. Samo ti, Cindrael, princesa ognja in pepela. Ti si preživela. Ti si bila izbrana. Ti nas boš rešila. Samo ti, Cindrael.*i*
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
O moj bog, dejansko mi je enkrat ena zgodba še nekako uspela ig. Mislm jaz sem navdušena in zadovoljna, za vas ne vem, a upam, da vas je pritegnila :)
Še enkrat hvala vsem, ki jim je uspelo tole prebrat, bom zlo hvaležna za kak komentar<3
Lp,
MM12
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo obetaven začetek, še posebej me zanima kdo-ali kaj, je tisto bitje na koncu. Uboga Alice, si morš mislt, da vsi k jih poznaš umrejo? To je to za zdaj, spremljam!
1
Hvala, hvala<3 Boš use izvedla skoz naslednje dele, drgač pa ja hah tud men se Alice kr mal smili :(
No hvala še enkrat, naslednji del dobiš jutri<3
No hvala še enkrat, naslednji del dobiš jutri<3
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ko sem brala se je zdelo kot da gledam ful žalostn film.
Zlo je dobr
Zlo je dobr
1
Oo hah res sm vesela da si tko predstavlaš, mislm, dejansko je tko mišljen hah<3 No hvala tiii<33
Moj odgovor:
Soncica
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
darilo za fanta za bozic
torej rabim ideje za darilo za fanta za bozic. Imam ze v mislih ker si je zelel pulover z odtisi mojih ustnic inn to bom tudi naredila, ker pa ne bi samo tega dala me zanima ce ima kdo kaksen predlog. Zelela bi si da je uporabno in ne nekaj kar bi se lahko nabiral prah. Darilni seti so mi malce brezveze, ker nevem a mu bi bil vsec... parfum sem mu pa kupila za rojstni dan.
Vprašanje
Kako ocenjuješ rubriko Šport?
Všeč mi je takšna, kot je.
(3)
Raje kot novičke bi imel/a članek, ki se posveti enemu športu posebej.
(4)
Šport me na sploh ne zanima.
(3)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Vav!!!!Kr mal me je strah!!!:clap::clap::clap::clap::clap::kissing_heart::kissing_heart::k






Pisalnica