*b* Wed *b*
*i*Polnoč*i*

Vračala sem se iz zabave. Hodila sem po noči, po dežju, po temačni ulici - bilo je srhljivo. Veter je zavijal, listi so šumeli in srake so se oglašale. Ja, nasplošno srhljivo. Nato pa sem zališala nekaj, kar mi je dodatno vlilo strah v kosti.
*i*Cin, cin...*i*
Spet to cingljanje. Slišim ga skoraj petkrat na mesec, vedno ko sem v postelji, pokrita s toplo odejo in pripravljena na sladko spanje. In najbolj nenavadno je, da se vsakič, po temu cingljanju, naslednji dan zgodi nekaj slabega. Ali umor, ugrabitev... Največkrat nekdo izgine in se redkokdaj vrne. Ne mislite, da policija ne ve za to. Nasprotno - ve. In se zelo zavzeto ukvarja s tem. A zadevi niso nikoli prišli do dna. In zdi se mi, da tudi nikoli ne bodo. Kakorkoli, čokoladne lase sem si spela v čop in se pripravila na kakšen *i*jumpscare*i*, kot sem videla po spletnih omrežjih in to. Zdelo se mi je, da se mi nekdo bliža. Koraki. Srce se mi je skoraj ustavilo.*i* Začni paničariti*i*, sem pomislila. *i*Naredi nekaj*i*. *i*Zbeži*i*. A sem od strahu ohromela. Koraki so se bližali...

*b* Jul *b*

"Fuck you, Jul." *i*(se opravičujem<3)*i*
"Haha, sem te prestrašil?" sem nasmejano vprašal Wed, ki se je še vedno tresla, "žal mi je, no, ampak morala bi videti svoj obraz. Brez zamere, ampak izgledala si, kot da pričakuješ zmaja, ki te bo scvrl s ognjem."
"Bad boy, Jul."
"In kaj gospa kraljična počne tu?" sem jo vprašal.
"Zabava."
"Do polnoči? 16 let si stara, Wed."
"Nekaj mesecev si starejši od mene, zato kar nehaj."
Zavil sem z očmi.
"Si slišal zvončkljanje?" me je vprašala. Dvignil sem pogled.
"Ja... srhljivo je. Pospremil te bom do doma."
"A veš, da ne rabim. Imam še pet minut."
"Daj no, saj sem videl, kako te je bilo strah."
Zdaj je ona zavila z očmi.
"Prav, pa daj. Potem greš pa ti sam nazaj."
Skuštral sem si temne lase.
"Nisi lep, če te zanima," mi je rekla.
"Ouch. Saj me ni drugače," sem odvrnil, "no, greva zdaj."
Začela sva hoditi. Tedaj sem nekaj zaslišal. Korake. Kot jih je prej Wed. Ustavil sem se.
"Pa daj, pridi, ne obiraj se," me je okarala Wed in stopila naprej v temo.
"Ej, počakaj. Slišal sem korake."
"Ja, *i*no way*i*, sem mislila, da jih ne boš, ker hodima po tleh, veš. Pa tudi jaz sem jih prej," me je grdo pogledala.
Prisilil sem se, da sem se nasmehnil. Verjetno sem si res le domišljal. Bil sem že utrujen.
"Zdaj grem," je rekla ko sva prišla do njene hiše, "adijo. Pa pazi, drugače."
In je že vstopila noter. Ostal sem sam... na tej ulici, ob cingljanju, ki me je še vedno spremljalo. Domov sem stekel, kolikor hitro sem lahko.

*b* Alley *b*

Z Wed sem se pogovarjala po telefonu. Čeprav je bila ura že pol ena, me to ni skrbelo, saj je bil petek. Medtem sem razmišljala o Julu, pa o njegovih temnih laseh in očeh... Oh ja, že od nekdaj sem bila vanj. On pa nikoli ni bil vame. NIkoli se ni zanimal za punce. Naša družba - jaz, Wed, Jul, Betrice in Liam. Neločljivi smo bili že od malega. Čeprav sem vedela, da zanj nimam nobene šanse, mi Wed še vedno pomaga pri tem. Pa Beatrice seveda tudi, ampak ona je bolj stranska oseba pri nas, če se lahko tako izrazim. Wed je imela še najboljše možnosti za kakršnega koli tipa, saj je bila lepa. In tega se je zavedala. Vsako jutro si je dala gor makeup, ampak toliko, da je izgledala naravnost perfektno. Ni bila ena izmed tistih punc, ki so si vedno dajale kilo maskare gor. Ona je bila že preprosto naravno lepa. Se pa začuda nikoli ni zanimala za nobenega fanta. Liam bi bil pravšnji zanjo - oba sta bila zabavna, radovedna, klepetava.
No, vse je bilo v redu, če odmislimo cingljanje. Slej ko prej bomo mogli ugotoviti, kdo je storilec oziroma morilec.

---
AYOOO, lets goo guyzzz USPEL MI JEEE yayy :kiss::bouquet: zdj sm začela pisat mal bolj strašljivo zgodbicoo hah xD povejjte kj si mislite prouu, pa uzivitee<3