Hi! Tu je dnevnik punce z imenom Cissy, ki naj bi živela v času industrijske revolucije. Priporočam branje vsem, ki radi gledate filme ali berete Harry Potterja.
NEDELJA, 25.8. 1879
Bila je deževna nedelja tu v Londonu. Mimogrede, sem Cissy Smith, stara 12 let, ki živi v Londonu blizu Greenwicha. Imam svetle dolge lase in modre oči. Današnji dan je bil grozen. Zjutraj smo z babico, sestrama, bratom ter z mamo in očetom sedeli za mizo in jedli zajtrk. Babica je z veseljem pojedla svoj obrok, čeprav ga ni bilo veliko. Dopoldne sem se igrala s sestro Michelle in imele sva se zelo lepo. Popoldne mi je babica pripovedovala svoja doživetja. Veliko sem jih že slišala, a še kar prekipevam od radovednosti. Danes mi je pripovedovala o osvajanju Avstralije. Babica je bila na tisti ladji, kot služkinja. "Ko smo se vkrcali, sta kapitan in strojevodja nesla kovčke drugih. To je trajalo dolgo časa. Ko smo končno odpluli sem morala začeti delati. Vsem članom posadke sem morala prinesti kosilo, pa še popoldanski čaj," je rekla babica. Zasmilila se mi je, da je morala toliko delati. "Zvečer smo prispeli do Egipta, kjer smo se zasidrali. Naslednjo jutro si je posadka zaželela ogledati piramide. Meni niso pustili zraven. A sem se preoblekla v enega od Afričanov, zato sem lahko piramide videla. Prekrasne so! Tako veliko so! In tako natančno zgrajene, " je pripovedovala babica. Tudi jaz si jih želim videti, a dvomim, da jih bom. Babica se mi je zdela strašansko pogumna, da se takole smukne. " Ravno za las mi je uspelo priti nazaj na ladjo. Tako smo pluli naprej. Tisto noč se nismo ustavljali. A bi veliko raje videla če bi se, saj so se tisto noč vsi napili, jaz pa sem jim mogla streči. Katastrofa, " je povedala. Popolnoma jo razumem. Res grozno. "Naslednjo jutro smo prišli v Indijo, kjer so nas prisrčno sprejeli. Bili so izjemno prijazni, a posadka je z njimi ravnala kot s sužnji. Tam se spoznala Indijanko Vihro. Hitro sva se spoprijateljili. A na žalost smo morali oditi. Od takrat naprej Vihre nisem videla nikoli več, " je še rekla babica. Me prav zanima, kaj se je zgodilo z Vihro. Verjamem, da jo babica pogreša. "Kmalu smo prispeli na naš cilj. V Avstralijo. S težkim srcem sem opazovala, kako se borijo in kako na tleh ležijo trupla Avstralcev, ki so se borili za svojo domovino. A nič nisem mogla narediti. Lahko sem le nepremično stala tam," je rekla. Grozno mora biti, da se boriš za svojo domovino, a ti spodleti. "Babica, kaj sta kralj in kraljica naredila s preživelimi Avstralci," sem vprašala v upanju, da sta imela njuno visočanstvo dobro srce. "Zasužnjili so jih," je odgovorila babica. Res so se mi zasmilili. Kako sta bila lahko kralj in kraljica tako brezsrčna? V tistem trenutku je začelo deževati, čeprav je bilo prej sončno. "Nekaj ne bo v redu," sem si mislila in imela tudi prav. Babica je rekla naj grem, kar sem tudi storila. Mama mi je naročila naj pomijem posodo. Čez kuhinjsko okno sem opazovala, kako dežuje. Nenadoma se je na nebu pojavil obris kače, ki se je plazila skozi oblake in me gledala. "Mama," sem zakričala. Mama je prišla v kuhinjo. Pokazala sem ji na kačo. "Kaj pa je," je začudeno vprašala. "Kača je na nebu, mar je ne vidiš," sem odgovorila. "Nadaljuj s pomivanjem in se ne zafrkavaj več," je jezno rekla in šla. Zgleda, da sem jo videla le jaz. Ko sem končala s pomivanjem, sem nesla babici čaj. Iz njene sobe je bilo slišati govorjenje. Odprla sem vrata in videla sem babico jokati. "Kaj je babica," sem vprašala. A ni mi odgovorila, zato sem odložila čaj in šla. Nisem vedela, ali sem naredila pravilno dejanje. Pogledala sem skozi okno in videla kačo, ki se približuje babičinemu oknu! Od strahu sem padla po stopnicah in nato hitro stekla dol. "Cissy, kaj se je zgodilo," me je vprašala Michelle. "Nič, vse je v redu, Michelle," sem se zlagala. Ta kača me je spremljala še tisto noč, ko je hodila okoli mojega okna. Sedaj moram spati. Lahko noč!