1.poglavje

Jutro je megleno. Super. Ravno na moj rojstni dan. Vstanem iz postelje in grem v kuhinjo. Tam me že pričakujeta Lucy in Stefan. Moja skrbnika oz. nadomestila mojih staršev, ki sta ta svet zapustila prezgodaj. Zelo. Komaj 7 let sem imela, pa sta umrla za rakom, ki se je z matere preselil še k očetu in tako oba odpeljal v grob. Čeprav je minilo že deset let še vedno nisem prebolela izgube. Preprosto preveč boleče. Po njuni smrti pa sem pristala tukaj pri Blackovih. Saj ne pravim, da je kaj narobe. Ne še daleč od tega. Oba sta zelo prijazna in me podpirata pri velikih odločitvah. Ampak saj veste noben ne mora nadomestiti staršev, pa če so še tako dobri ljudje. Poleg tega pa je zame danes veliki dan. Moj rojstni dan, že sedemnajsti.
Lucy stopi do mene, me objame in reče : Vse najboljše draga moja rožica. " skoraj bi me spravila v jok. Rada jo imam, zato jo samo še bolje stisnem. V teh letih sva postali zaveznici. Čeprav sta oba vedela, da ju nikoli ne bom morala ljubiti tako kot svojih staršev sta mi stala ob strani.
Do mene pristopi še Stefan. Mi stisne roko in dejal: Kako hitro čas beži, spomnim se kot bi bilo šele včeraj, ko sva te dobila.. vse Najboljše miška moja" ja tudi jaz te imam rada sem ga v mislih opozorila, čeprav ni slišal.
Po tem kratkem voščilu sem sedla za mizo, ko mi Lucy nenadoma v roko potisne neko kuverto. " kaj je to ?" Vprašam. " to je darilo tvojih staršev. Rekla sta nama, da ko dopolniš 17 let ti morava izročiti tole" ter pomignila proti kuverti v mojih rokah.
Čeprav sem si jo želela takoj odpreti sem se zadržala. Vedela sem, da to ne bi bilo prav. To je moja družina in za njo si bom vzela čas, takoj po zajtrku.
Njunih daril seveda nisem dobila, kajti darilo njuno je bilo, da me peljeta v kino oz. kamorkoli hočem. Nisem se še odločila kam bi želela oditi. Rekla pa sta tudi, da mi dovolita da s seboj peljem tudi svoje najboljše prijateljice. One so bile poleg njiju moje edine opore, ko mi je bilo težko. Vedele so že za moje ozadje - no vsaj tisto bistvo, kar je bilo dovolj. Najbolj pri srcu mi je bila Emily, ki je bila najbolj strpen in odgovoren človek na svetu. Potem je tu še Kristina, ki je pametna iznajdljiva in ljubezniva. In pa seveda Sally, ki je zabavna, optimistična in mi rada deli nasvete glede česar koli. To je moje življenje navzven. Na prvi pogled se zdi v redu, no saj je, le vsake toliko časa začnem hrepeneti po nečem, za kar niti ne vem. Preprosto se pojavi neka želja, da bi občutila to, kar občutijo ostali. Ljubezen. Vendar pa sem jaz popolno nasprotje od dame, ki želi osvajanja. Imela sem že dva fanta in oba sta me samo izrabila za njune osebne namene. To je zelo skrhalo mojo že tako nežno dušo. No delno sem za vse to kriva tudi sama. Jaz nisem navaden človek, čeprav se zdi. V bistvu vse kar vem je, da imam nadnaravne moči, ki jih moram skrivati pred svetom. Zame to ni težko saj moja moč oz. dar temelji na drugih ljudeh, ki so enaki mene, teh pa jaz še nikoli nisem srečala. Še vseeno pa se pozna vpliv tudi na navadne ljudi.
No glavna stvar pa je, da se zaradi vsega tega ne počutim niti najmanj svobodno.
Že toliko časa hrepenim tudi po tem, da bi srečala moje starše, četudi vem da je nemogoče. Upanje umre zadnje. Vedno je tako. Vedno vsi vse polagajo na upanja, ki pa so večinoma lažna, tako kot moje. Še vseeno pa se mu prepustim, saj je to edina stvar ki me drži pokonci.
In ko sem zdajle pri zajtrku dobila to kuverto se mi je oglasila misel, ki sem jo že nekaj let zanikala. Moja mati in oče nista nikoli pozabila name. Vedno sta mislila name, tudi ko je šlo vse narobe. Ta njuna gesta me je tako ganila, da bi se skoraj zjokala. Zadnji trenutek sem se spomnila da tega ne storim pred Lucy in Stefanom. Preveč si bosta očitala, če bom pred njima izpadla žalostna. Zato sem te stvari umaknila na stran ter se jima pridružila pri zajtrku in jutranjem klepetu.
Vzela sem rezino kruha in si nanj namazala maslo in med - moja stalnica.
Lucy je Stefana vprašala " dragi kdaj boš popravil našo staro lopo? Sosedje me bodo še ubili, ko pa se jim gre samo za to, da bodo imeli urejeno ulico." " Ne skrbi draga, uredil bom kot bi mignil, samo danes žal ne morem. Direktor me pričakuje in kakor veš ne bi bil ponosen, če bi ga takole razočaral" je odgovoril. Poslušala sem pogovor in se spomnila, da mi je Stefan nekoč že pripovedoval o tem kaj počne. Menda se ukvarja z nekimi delnicami ali nečim podobnim. Pozabila sem že, kaj mi je takrat povedal. Na žalost. Vsaj za Lucy vem kaj počne. Dela v frizerskem salonu, ki je tu precej poznan. Včasih me je celo vzela sabo, da sem ji pomagal pri delu. Velikokrat je to povzročilo samo dodatne težave. Tako je jaz sem madam neroda. Kljub temu me imata oba za svojo hčerko. Sicer imata sina, ki pa je odšel na kolidž v Kalnifornijo. Kmalu bom tudi jaz odšla, samo še pol leta. Veselim se že, da bom zapustila to šolo, kajti edino prijateljic ostalih ne bom pogrešala. Nisem se ravno odlično spoprijateljila z ostalimi, kar je bila daleč največja napaka, ki sem jo lahko storila. Življenje je pač tako. Včasih ti je usojeno drugič ne. Teh besed se spomnim, saj so bile ene izmed zadnjih, ki mi jih je rekla moja mama.
Čisto zadnje pa so bile " Ne jokaj mala moja, nikoli te ne bova zapustila vedno bova bila v tvojem srcu to si zapomni." In sem tudi si. To sem si najbolj vtisnila v srce.
" Rose, kaj pa ti misliš o novi ideji, da bi tebe in tvoje prijateljice peljala na sejem zgodovine? Nisi rekla, da te ta predmet zanima?" me je vprašala Lucy. " Seveda me, ampak mislim, da se moje prijateljice ne bi tako zabavale" sem dejala s kar se da očitnim tonom, da bi vedela kam merim. Da me zanima zgodovina no bilo ni čisto res. Morala sem namreč najti predmet ki me najbolj zanima, ko sta me to vprašala Lucy in Stefan. Prvo kar mi je padlo na pamet je bila zgodovina, čeprav še zdaleč ni moj najljubši predmet. Dokaj všeč mi je kemija ali pa ekologija, ki je za marsikoga živ dolgčas.
Lucy, ki je bila vidno razočarana nad odzivom je bila malce nejevoljna. Počutila sem se krivo, zato sem hotela popraviti. " Kaj pa če bi šla vidva z mano na sejem? Prijateljice lahko tako ali tako peljem v kino ali kam. Kaj pravita? Sama bi bila zelo vesela, če se mi bosta pridružila." Oba začudena nad mojo idejo naprej iz sebe nista spravila nizi besede potem pa je Stefan rekel, da bi bila to dobra ideja in žena mu je navdušeno pritrdila. Zadovoljna, da sem popravila napako sem vstala iz mize ter odšla v svojo sobo, ki je bila mimogrede gromozanska in udobna. V njej sem se počutila domače, varno...
Sedla sem na posteljo. Izpod žepa sem potegnila kuverto in jo začela odpirati. Pri tem sem čutila nek grenak priokus žalosti. Uspelo mi jo je odpreti, kljub temu da so se roke tresle kot mravlje. Vzela sem list, ki je bil popisan z lepo čitljivo pisavo.

Draga Rose!
Če to bereš ti morava najprej oba zaželeti vse najboljše za tvoj 17. rojstni dan. Želiva si, da bi se izpolnile tvoje največje skrite želje.
Poleg voščila pa ti piševa še zaradi nekaterih razlogov. Kot veš si ti savantka. Upava, da skrivaš svoje darove pred drugimi. Kakorkoli veš tudi, da ti nikoli nisva govorila o kakšnih sorodnikih, zato si pristala pri Lucy in Stefanu. Vendar pa to da nimaš sorodnikov ni čista resnica, še daleč od tega. Nekje v Ameriki živi družina Benedict, ki je sedaj tvoj nov dom. Zdaj namreč si dovolj stara in upava si trditi, da si pripravljena na zunanji svet- sedaj imaš ti nalogo, da poiščeš svojo družino. Ne samo zaradi sorodstvenih vezi ampak za nekaj več, kar pa ti na žalost ne moreva razkriti. To boš morala storiti sama ali pa ti bodo pri tem pomagali Benedictovi. Zapomni si tudi, da si že ena izmed njih, zato te bodo z veseljem sprejeli. Drugi del pa se tiče še nečesa. V našem svetu obstajajo tudi sorodne duše. To pomeni, da v času ko si bila spočeta je bil takrat tam še nekdo, ki je s teboj povezan. Zelo bi bila vesela zate če ga boš kdaj imela možnost najti, tako kot midva. PS: njegov rojstni dan mora biti približno takrat, kot tvoj... poleg tega pa morata začutiti notranjo vez.
Tako zdaj vse veš. Pojdi poiskati družino, to je tvoja obvezna naloga, kajti zelo je pomembno, da jih boš obvarovala. V kuverti boš našla še eno majhno pismo. Tisto je za tvoja skrbnika. V njem sva razložila, da imaš nekje sorodnike, ki jih moraš poiskati sama in to čimprej. Drugače bodo v nevarnosti oni in ti.
Oprosti če sva te s tem prestrašila ali naložila preveč. Ampak veva nekaj, da si ti najina punčka, ki je najbolj samozavestna, pogumna mlada dama.
Želiva ti veliko sreče na tvoji poti.
PSs: vedno sva te imela rada, vedno bova tu v tvojem srcu tega ne pozabi. Sedaj pa pojdi usodi naproti.

Z ljubeznijo tvoja starša
(Emma in Daniel)

Prepognila sem pismo po licih pa so mi še vedno lile solze. Končno sem izvedela. Zdaj vem kaj moram. Storila bom to, moram, obljubila sem mami in očetu in to moram spoštovati.