17.Poglavje

"Rose" tokrat sem pripravljena. Spet se pojavim v sobi brez oken le z omarami. Na sredini ni nobene mize ali stola. Za spremembo pa se ne počutim najbolje. Še vedno mi v glavi razbija. "Rose poslušaj" se oglasi nežen ženski glas. Lucy. "Kaj se dogaja? V glavi mi nenehno kluva." "Vem poslušaj. Tisto pismo, ki sta ti dala starša za naju, si ga prebrala?" "Ne zakaj bi ga, če pa je bil vama namenjen" ji povem. Nikoli ne bi prelomila obljube. "Dobro. Tam je namreč pisalo, da ti morava razložiti nekaj, ampak so naju prehiteli."
Še vedno imam čuden občutek, da se pogovarjam z njima čeprav sta mrtva. Nisem čisto razumela zakaj je prišlo do tega. Veliko stvari mi ni jasno z njima pa vseeno govorim. Groza. "Ampak kdo vaju je prehitel?" Vprašam. Vse bi storila, da pridem do podatkov. Moram se jim maščevati za njuni smrti.
"Najini morilci. A zdaj s tem ne bi izgubljala časa. Poslušaj dejstvo, da se danes zavedaš sanj in da se z nama pogovarjaš je zato, ker še nisva zapustila tega sveta. To se bo zgodilo na pogrebu od takrat dalje ne bomo morali več komunicirati." Vau. Me lahko kdo še bolj preseneti. Preprosto preveč stvari je, nisem sprejela vseh odločitev in stvari, pa se pojavijo že nove.
"Oprosti a še vedno ne razumem, zakaj sploh se lahko s tabo pogovarjam saj si vendar ..." zadnje besede nisem mogla izreči še vedno sem imela odprte rane le čas jih lahko zaceli.
"To je tisto o čem govorim Rose. Tvoja moč ni samo prepoznavanje daru, kot si najbrž opazila lahko prisluškuješ telepatiji, lahko pa se tudi pogovarjaš z menoj. Na žalost vseh podrobnosti ne vem. Emma in Daniel sta ti zapustila dokumente o tej temi..."
"Kaj?! Sem mislila, da je tisto pismo edino. Veš kje so ti dokumenti?" Vprašam z vso zagretostjo. Absolutno sem želela izvedeti čim več o sebi. "Skrivajo se v bančnem sefu v Cambridge. Pod imenom Black Rose. Seveda sem želela pokazati ali pa shraniti še najino pismo, pa je v njem pisalo da ga morava sežgati. Oprosti." "Nikar se ne opravičuj, nisi kriva ti." Čutila sem kako mi bolečina v glavi razžira možgane. Poleg tega pa sta njuni podobi začeli bledeti.
Pohitela sem ter jo vprašala še zadnje vprašanje "Ampak ni mi jasno kako veš za nas savante?" To me je zmeraj bolj mučilo, kako mi je pripovedovala o vsem tem, če pa ni imela pojma, ali pač?
"Zato Rose, ker vem že od samega začetka. Tvoja starša sta mi o tem povedala - tudi Stefanu - preden sta te zapustila. Vidim da se moramo posloviti. Glej takole je. Po pogrebu poskušaj priti do dokumentov brez tega ne bo nič. Nujno je, da sedaj o teh morah in o tvoji moči nikomur ne poveš. To je obvezno. Najnujnejše pa je, da se paziš kriminalcev. Pusti, da te Benedictovi varujejo dokler ne bodo oni potrebovali tebe. Ostani močna. Mislim, da je to naše poslovilno srečanje. " solze so mi zalile obraz. Še enkrat ju bom izgubila. Prehitro jo šlo. Vse se je zdelo tako resnično. Hotela sem ju še enkrat objeti pa sta podobi izginil. Tudi soba je začela izginjati, mene pa je še vedno bolela glava ter še vedno je v meni govoril neki glas, ki sem ga nekako uspela blokirati.
Začela sem se prebujati tokrat ni bilo nenadno ampak postopoma. Čudno je bilo, zdelo se je kot da nisem spala. Vse sem dejansko vedela. Obvezno moram odkriti še več stvari o svojem daru le tako jim ne bom lagala z brezveznimi lažmi.

Sončni žarki so me pobožali po licu. Vrnila sem se v sedanjost. V spomin so mi privreli dogodki preden sta me poklicala Lucy in Stefan. Ob drugačnem času bi se najraje zasmejala zdaj pa sem ugotovila, koliko preglavic sem storila ostalim. Ni bilo pošteno, da se tako obnašam do njih, čeprav sem imela dobre namene. Pravzaprav bi to možnost še vedno hotela izkoristiti, če mi ne bi Lucy spremenila načrtov. No sama sem vedela tudi da s pobegom daleč ne bi prišla tako da je vseeno.

"Oho se je naša vrtnica končno zbudila?" Xav. Spet pravi šaljivec, hvala bogu da je tista resnost pred vrati kjer mi je zapiral pot, odšla. Pomela sem si oči. Zraven je bila tudi Crystal in Vick. Kako zanimivo moji najljubši bratranca in punca. Nasmehnila sem se jim. Hotela sem sesti pa me je v prsih zabolelo. Od česa imam takšne bolečine nisem vedela, upala sem da mi jih bo Xav razložil. "Počasi cukrček ne se napenjati" spomnila sem se kaj sem storila ter kako naj zdaj to popravim.
Zakašljala sem. Imela sem dokaj suho grlo, ampak menila sem da toliko moči pa že imam da jim povem " jaz... žal mi je. Ne bi smela storiti tega. Oprostite samo vse je na kupu in preveč razburjena sem bila..." skoraj bi prišla do ločnice kjer bi se zlomila, uspelo se mi je ustaviti pred njo. "Nisi ti kriva. Vemo da so zadnji časi zate težki. Veseli smo da si spet med nami. Ostali bodo veseli, ko te bodo videli tako nasmejano." pove Vicktor s pomirjajočim glasom.
"Am kaj pa se mi je sploh zgodilo?" Vprašanje sem nanesla predvsem na Xava. Zanimalo me je kako sem se znašla v postelji. Okej vem, da sta me Lucy in Stefan nekako priklicala v sanje kar še zdaj ne morem verjeti čisto, zanimalo me je kako se je to odrazilo navzven.
"Omedlela si to je vse. Natančno sem te pregledal in drugih poškodb nimaš." Aha. Kdo mi bo potem pojasnil moje glavobole in bolečine po vsem telesu. Hotela sem izreči to pa sem se zadržala. Če Xav pravi da me je natančno potem takšnih stvari ne bi izpustil, razen če jih ni opazil. Ni logično, se strinjam, a to je edina možna razlaga.

V sobo so nato prišli še ostali. Ne vedoč sem prisluškovala telepatiji med Vickom in Willom. Will in Saul sta se že odpravila v Anglijo da uredita prve stvari s pogrebom ter malce povohljata za morilcem. Od Stefana in Lucy nisem izvedala ničesar o tem, kar me je razočaralo.

Zahvaljujoč moji trmi so pristali, da lahko grem tudi jaz tja na pogreb - ter po še nekaj. Četudi so se mi pojavljali dvomi o dokumentih sem morala preveriti. To bo bolj zapleteno kakor sem si predstavljala.

Ob vsem tem sem čisto pozabila na Kevina. O ne. Kino. Joj zamočila sem čisto. Le kaj si je mislil.
"Hej Crystal so Topaz in njeni že odšli?" Hotela sem se mu opravičiti ter se posloviti od njega in ostalih seveda.
Z žalostnim obrazom me je pogledala
"Žal mi je Rose že včeraj okoli šestih so odšli, ko so slišali kaj se je zgodilo te niso želeli motiti" "Škoda, še poslovila se nisem od njih." Rečem z otožnim glasom.
V ospredje pride Karla ter me potolaži "Ne skrbi ljubica, kmalu se boste videli na poroki. No le da smo jo zaradi izrednih izmer prestavili za teden dni." Zaradi mene so jo prestavili. Ni mi bilo čisto pogodu, nato pa sem se spomnila Lucyinih besed ter sem se spet zadržala.
Ja prvo je na vrsti pogreb nato pa morilec in poroka. Vem da se bom tudi sama na vse načine trudila pomagati, tega pa se zaveda tudi Vicktor. Nazadnje mi je rekel da bo storil vse, da ga najde in verjamem v njegove besede. Mislim da sva se s tistim dogodkom zbližala. Sedaj je postal bolj nežnejši do mene, kar mi je bilo neizmerno všeč.

Vrnila sem se k temi Kevin in poroka. Nisem pozabila, da želim Crystal vprašati o svoji sorodni duši. Upala sem, da mi bo znala tudi svetovati kaj pri tem, sama nimam o tem nobenega pojma.

Počasi sem se začela zavedati, da se bodo stvari spremenile. Prvo kot prvo kaže, da bom ostala pri njih brez da izdam svojo skrivnost. Zaradi preteklih dogodkov so vsi do mene še kako nežni in skrbni, kar mi gre počasi na živce.

"Hej družba veste saj ne bom še enkrat zbežala... ni vam treba pretiravati"
"Le kdo pravi, da pretirava ha?" Reče Yves. Njega osebno ni dobro razburiti, saj se lahko zgodi da požara ne bo imel pod nadzorom. Svoje moči torej.
No na srečo ima Phee tako, da lahko reši težavo.

Nekaj dni sem morala na zdravnikov ukaz ostati v postelji. To je bilo sicer v redu, saj me bolečine še vedno niso minile. Ker sem pač trmasta tega nikomur ne povem.

V sredo prvega decembra je že navsezgodaj v sobo prilomastil Xav, kot vedno. Prišel me je pregledati. Tokrat je bil na žalost sam. Zakaj takšen odpor do tega. Nazadnje ko je bil sam mi je govoril, da je z mano nekaj narobe. Ustrašila sem se, da bo spet začel to temo.
"No kako kaj lepotička?"
"V redu, pa ti? Vse v redu?"
"Ja seveda, ob sebi imate največjega odpornika proti težavam v družini"
"O kul. Potem pa mi lahko poveste, če sem že zdrava. Počutim se že dolgočasno tukaj ter čutim da sem fino." Zadnji del je bila laž.
"Hitro bomo ugotovili kako kaže. Moram reči, da si v vsakem primeru prosta, saj greš na pogreb. Za vsak primer te še enkrat pregledam. V redu?" V mene se je naselila nejevolja. Ne bi si želela, da kaj posumi. Svoje občutke sem poskušala prikriti, zato sem samo prikimala.

Nežno se je dotaknil moje roke. Že naslednji trenutek sem ga začutila v svoji glavi. Zdravljenje savantov je bilo drugače, kot bi si mislili. Molila sem, da ne bi našel ničesar. Hitro je preletel moj miselni vzorec.
Mislila sem, da je končal ko se je ustavil v enem delu. Sama sem ga šele zdaj opazila. Velik del misli je bil pod črno meglo. Videlo se je, da ta megla ne bi smela biti tam. Na prvi pogled sem mislila da mi ovira spomin, a sem ga hitro zavrgla. To ne bi bilo mogoče, vsega se spominjam.
Le zakaj se je potem pojavila ter zakaj je sama nisem opazila in ravno Xav.

Nekaj sekund je obstal na tem mestu potem odšel iz mojih mislih. Ni mi odleglo, vedela sem kaj pričakujem.
"Si videla isto kot jaz?"
"Da. Morda veš kaj je to?"
Ni nujno, da je povezano s tem. Morda gre za kakšno drugo stvar a dvomim.
"Ne bi rekel. Izgleda pa nekam srhljivo v tvoji glavi. Zadnje čase te nisem nič spraševal kako se počutiš. Te morda kaj boli?" Pa smo tam. Še sreča da ni tukaj Misty Devon. Resnica ni moja najljubša plat. "Ne. Čisto v redu se počutim." To ga ni prepričalo povsem ampak je popustil. Svobodna sem stekla pod tuš in na zajtrk.
Danes je veliki dan. Pogreb mojih skrbnikov - tako mislijo ostali. Sama pa bom mogla skočiti še na banko. Natančnega načrta še nisem imela.
Nekako sem ciljala na to, da gremo po slovesnosti v restavracijo. Tisti del bi bil kot priročen zame, če se ustavimo v restavraciji tik ob banki, lahko se bom namreč izgovorila da skočim po svoj denar. Nekaj sem ga imela pospravljenega tudi tam (bolje rečeno sta mi ga zapustila starša) potem se bom morala znebiti le še varovancev in bo super.
Boljšega načrta zaenkrat nimam.