16. Poglavje

Sem v sobi. Nikoli še nisem bila v njej. Nekaj čudnega je na tem.
Je majhna ampak ima veliko pohištva: povsod so same omare in predalniki, na sredini sobe je preproga. Nikjer ne vidim nobene mize ali stola. Še huje je, da ne najdem vrat.
Počutim se ujeto in vtesnjeno. Pogledam naokoli, nobenega okna edini vir svetlobe je žarnica na sredini sobe.
'Rose' zaslišim oddaljen glas. Pogledam okoli sebe nikogar ni. Prestrašila sem se.
'Rose' se še enkrat oglasi. Okej to ni niti malo kul.
Stojim ob robu neke omare, obrnem se k njej in na njej opazim fotografije. Dobro si jih ogledam.
Čakaj... na eni se pojavi ljubko dekle, plavolaska in zraven nje fant, višji od nje tudi blond lase. Saj to sta Sky in Zed! se zavem. Ampak izgledata nekam drugače. Mrko. Brez energije. Obraza imata resna, čeprav sta slikana za lepo pokrajino. Čudno. Ob enem pa strašljivo, kdaj sta se fotografirala takole?

"Zakaj se čudiš tema obrazoma?" zaslišim za sabo. Izpustim kratek krik in se obrnem. Pred mano stojita Sky in Zed, ter še vsi ostali Benedictovi. Vsi so nekam zamorjeni. Vsaj meni se zdi tako.
"Kaj počnete tu?" vprašam. V tej majhni sobi je kar malce tesno za vse. "Ti si kriva, da smo tu. Ti!" se zadere Phee.
Kaj?! Nepričakovano me je odgovor hudo pretresel.
"Jaz, kaj,... kako, ...ne razumem"
"Se ne spomniš? Ko so nas ujeli?" reče Karla, njen glas pa je hladen. Tega tona nisem navajena. "Kaj kdo vas je ujel? Kaj se je zgodilo? Ničesar o tem ne vem."
"Sedaj je prepozno, povedala sem ti da bodo žrtve. Videla sem jih. In mi smo bili. Ti... le ti nas lahko rešiš" pove razburjeno Tayrrin. "Čakajte... saj to ne more biti res ne? Niste mrtvi to se ni moglo zgoditi. Ničesar se ne spomnim, gotovo se šalite ne?" "Rose resno je. Samo ti nam lahko pomagaš. Naše edino upanje si. " spet spregovori Tayrrin njen ton pa je veliko prijaznejši kot Karlin ali Pheejin.
"Ampak zakaj jaz. Ne vem kako vam pomagam.... poleg tega pa saj niste..." nekdo me prekine sredi stavka. "Rose si nas zagotovo dobro pogledala?"se tokrat oglasi Saul. Nisem razumela, kam meri. Premerila sem jih od glave do nog. Nič nenavadnega, potem pa vidim kam je meril. Oblačila. Vsa so bila raztrgana in poškropljena z rdečo barvo - kri. Ne.
Res je.
Ne pa ni se uprem svojemu prepričanju. To ne more biti resnično, preprosto ne more.
Po licih mi polzijo solze. "Ne to ni res. " se uprem vsem prepričanjem. Tayrrin stopi naprej. "Rose sprijazni se z resnico in nam pomagaj. Naše edino upanje si. Časa nam zmankuje. Zapomni si to."

To so bile zadnje besede, preden sem se prebudila. Začutila sem kako imam mokro blazino. Sem res jokala? Pa saj so bile le sanje. Sanje, ki so se mi zdele preveč resnične ter zato še bolj grozljivejše se opomnim. Dvakrat v enem dnevu je zame preveč.
Kaj a še spati ne morem v miru. V spanju je še huje. Vsi občutki se pojavijo in težko jih obladujem.
Mogoče pa je z mano res nekaj narobe. Morda kaj hujšega kot samo norost. Mislim, da bi se morala oglasiti pri Xavu. Nekaj je moralo biti z menoj narobe.

V spomin mi je prihitel pogovor zjutraj. Kino. Ou saj res. Pogledala sem na uro. Možgani so se mi prebudili. Ura je bila 18:00 s Kevinom in njegovima bratoma sem bila zmenjena ob 19:00. Ravno pravi čas sen se zbudila, čeprav še tako na čuden način.

Za ureditev sem potrebovala skoraj celo uro. Zelo me je skrbelo kakšen je moj izgled. Potem pa sem se opomnila da ni njuno, da mi je usojen, zakaj se potem toliko trudim?
Deset do sedmih sem zapustila svojo sobo, moje varno zatočišče.
Na hodniku pa sem srečala Victkorja. Moj najljubši (poleg Xava) med brati.
"Zakaj si spet tako mrk?" ga vprašam. Zdi se mi namreč kot da je to njegova posledica daru. "Z razlogom izdajam takšne občutke" pove hladnokrvno. Nekaj se je moralo zgoditi, da je takšen mi prvo stopi v glavo. "Vick kaj se je zgodilo?" Nekaj časa je popolna tišina potem pa počasi izusti.

"Žal mi je Rose, ampak grozno novico imam zate." Zame? Grozna novica? Niso že sanje dovolj, da me skrbi in Xav? Okej nekaj je narobe...
"Kakšno novico?" začnem počasi.

"Zadnji teden smo se trudili najti tvoje dokumente. Zato smo jaz Uriel in Traece naredili stik s tvojima skrbnikoma..." "Kaj?" Ga prekinem. Zakaj je to storil. Ne bi se smelo to zgoditi. Lucy in Stefan bosta čisto iz sebe. Ne ravno to sem hotela skriti pred njima.
"Glej Rose predno se razburiš naj ti povem. Na žalost do stika ni prišlo."
"Kaj, ampak če si rekel, da..."
"Ja to je ta novica. Prišli smo na njun dom in bila sta... mrtva-umorjena. Tako mi je žal."

Nekaj sekund sem rabila, da sem ugotovila kaj se je zgodilo.

"Neeeeee... nee. Ne to ne more biti res. Vick reci da ni, prosim." Začnem jokati in govoriti o tem, da je to samo šala. Nekje v meni pa začutim nenadno praznino, kot da se je del mene odcepil. Komaj teden sem bila tu, zgodi pa se vse možno. Ne, ne morem več misli mi zapolnijo njune slike. Ob tem postanem le še bolj krhka.
Vick stopi k meni in me nežno objame
'žal mi je Rose. Zelo. Moral bi preprečiti to... zagotavljam ti, da bom poiskal morilca. Nič me ne bo pri tem ustavilo.' Me miri po telepatiji.
Vendar to ne ustavi mojih misli. Začnejo se mi prikazovati dnevi, ko sem ju zapustila, ko sem naredila veliko napako. Se bi drugače odvilo, če bi ostala pri njima? Gotovo. Ta misel me premaga. Jaz sem kriva za njuno smrt. Nisem jima povedala, da bi ju obvarovala pa je bila napaka. Nikdar si ne bom odpustila. Ni ju več. Pri tem je priteklo še več, solz Vick pa me je še vedno stiskal k sebi.

Po nepotrebnem sem začutila kako je poslal sporočilo Xavu.
Ne. Ne potrebujem še njega, da me varuje in ne vem še kaj. Vsi do sedaj so me samo varovali, tako kot bi morala to storiti jaz.
Dovolj sem stara, da se sama odločim - to je podžgalo mojo jezo na tiste ki so mi ubili Lucy in Stafana. Da. Odločitev je padla.

"Veš Vick nočem da storiš to zame. Preveč ste vsi storili. In sama sem kriva za to, sama moram narediti kar je prav. Vsaj enkrat. Oditi moram." "Kaj?! Ne Rose nikamor ne greš. Ne razumeš kako je nevarno zunaj zate. Kaj te je pičilo seveda nisi kriva ti, za njuno smrt kako le?" me spametuje Vick. Vsaj tako se mu zdi.
Jaz pa vem, da je vse to bela laž.
"Oprosti Vick ampak, ne vidiš da je ravno v tem težava. Vsi me hočete obvarovati od nevarnosti, ki pa sem jo sama zakuhala. Vsaj nekaj moram popraviti, da se vaša družina v to ne bo vmešavala. Žal mi je a tako mora biti. Najbolje je za vse." Se ne dam.
Odtrgam se iz njegovih rok in grem navzdol. Hočem oditi pa mi pot zastavi Xav. "Umakni se mi prosim" ga lepo prosim.
"Naša dama hoče kar iti? Ne bo ti uspelo imel sem že izkušnje s tem in vem kako se to dela. "
Za mano se pojavi Vicktor in zraven še Saul. Pa ne da je celo družino sklical na kup?
"Rose, daj pomiri se malo. Pogovorimo se v kuhinji." Reče Diamond. Dar za reševanje konfliktov. Skoraj bi nasedla, pa nisem. Moja moč je da dar drugih uporabim sebi v prid. Pojavi pa se vprašanje. Bi jih res poškodovala? Ne to bi bilo še huje. Moram jih samo onesposobiti. Xav pa, ki je poznal moje misli bolje kot Vick zakliče. "Vick dar bo uporabila, ščite ven!" Ne morem verjeti da me tako ponižuje. Kot da sem zločinec. Sedaj me je šele prizadelo. Nikoli ne bom ena od njih. Moj dar ne spada na ta svet. Ljudi savante s tem samo strašim. Še en razlog zakaj moram iti stran.
"Nikoli vas ne bi poškodovala, razumite to! Želim le oditi, ker vsem vam škodim. Moja moč tu ni dobra in preveč stvari je, da bi lahko ostala. "
"Potem pa naredi to za njih. Misliš, da bi se strinjali s tem početjem?" Reče Vicktor. Samo še pika na i, da se razsujem.

Kar naenkrat me potegne iz te sobe. Vsi okoli mene izginejo. Pred sabo zagledam Lucy in Stafana. Kje sem? Kaj se dogaja?

"Rose žal nama je da se nismo uspeli posloviti. Ampak nujno je, da ostaneš pri njih. Kmalu se bo zgodilo nekaj groznega in ti jih lahko obvaruješ. Tvoja starša sta imela prav. To je tvoje poslanstvo." Je rekla Lucy. Lucy! Moja Lucy. Kako je to mogoče. Ne zagotovo si samo domišljam. A moram preveriti. "Sta to res vidva?" Prikimata mi v odgovor. "A saj to ni mogoče, da govorim z vama razen če,... čakaj sta še živa?!" Tokrat spregovori Stefan enak ton glasu, kot se ga spominjam "Ne nisva živa Rose. S tabo govoriva zaradi tvoje moči. Starša sta nama vse razložila in sedaj razumeva. Ni veliko časa, zato ti lahko rečeva, da se ne predaj. In pa vedno sva te imela rada.
Samo še adijo in pazi nase." Podobi mojih skrbnikov začenjata izginjati.
"Hej počakajta. Kam gresta? Ne moreta mi kar izginiti. Moja moč..." ne uspem povedati do konca.
Spet sem pri Benedictovih.
Izgleda kot da moje zasanjanosti niso opazili.

Hočem jim reči, da moram iti ko se spomnim besed Lucy in Stefana. Je to res? Ne vem ampak če me že more preganjajo in nato tole mora nekaj biti na tem. Sama menim da sem nora, potem lahko ostanem da me Xav pozdravi.

Nenadoma pa mi v glavi udari. Boli. Kot da mi poka lobanja.
Xav preplašen stopi k meni, ko opazi da je nekaj narobe.

To je zadnje kar vidim preden me zajame tema. Spet, kot da je tema moja prijateljica ali kaj?