21. Poglavje

Včasih kdo reče, da se za jutrom dan pozna.
Pa še kako prav ima.
Moje jutro je bilo grozno.
Najprej sem se zbudila napol kriče - mora kaj pa drugega. Tokrat sem videla samo Crystal in Xava.
Skušala sta mi povedati nekaj, ampak ju nisem slišala. Samo usta sta odpirala. Jaz nisem bralka ust, ali kako se že reče tistim? No vseeno pa sem imela spet smolo, saj me je notranji glas premagal. Nekdo je klical mene, da rabi pomoč. 'Rose pomagaj!' Celoten čas mi je to razbijalo v glavi.

Nato sta zaljubljenca pokazala name ter me jezna okarala. Na koncu pa sem zagledala kako bleda sta bila, kot dva vampirja.
To me je seveda prestrašilo do kosti.

V kopalnico sem stopila ter pogledala svoj obraz. Kako zanemarjen je bil. Imela sem velike podočnjake in moja koža je bila kako naj rečem temu - nagubana.
Kar nekaj časa mi je vzelo, da sem s pudrom svoj videz spremenila navzven.
Navznoter si ne morem pomagati.

Odšla sem v kuhinjo. Samo Karla je bila za mizo ter brala časopis.
"O dobro jutro Rose. Si pa zgodnja. Kakšen je bil spanec?"
"V redu " sem se zlagala. Ni se mi dalo še s tem ukvarjati.
Bila je zadovoljna z odgovorom.

Po navadi me še vpraša kaj, danes pa ne. Zanimalo me je kaj jo je pripravilo do tega.
"Kako si pa ti Karla? Kaj bereš?" Radovednost zmeraj zmaga.
"Am... slabo zelo"
Resno? Takšnega odgovora pa nisem pričakovala še v sanjah ne. "Kaj je narobe? Se dobro počutiš?" Če bi zbolela bi jo morda lahko uspela pozdraviti.
Na srečo Xav o mojem poskusu -'samomora', kot on temu pravi- ni nikomur povedal. Dvomila sem da se je čisto zavedal kaj sem storila.

"Ne, ne čisto v redu sem dragica. Lepo da te skrbi zame, a ne skrbi samo moje počutje je bolj slabo. Odkar sem izvedela o strašnem dogodku mi misli švigajo sem ter tja." Je pojasnila.
"Dogodku? Kakšnem dogodku? Sem kaj zamudila?" Strašen trenutek za katerega še nisem slišala, to pa je udarec v trebuh.
"Ja dekle so našli umorjeno sredi travnika. Nobenih sledi za morilcem ni. Niti ne vemo kdo je žrtev. V časopis so objavili njeno sliko. Traece je moral zato že zgodaj v službo."
"Kaj! Saj to je grozno!" Rečem nato pa stopim k mizi, da bi videla fotografijo.
Karla mi v roke poda časopis in nato začnem brati.

NAŠLI MRTVO DEKLE NA ZAPUŠČENEM TRAVNIKU

V sredo 6. Decembra so na zapuščenem travniku blizu Dneverja našli truplo mladoletne osebe. Dekle naj bi domnevno bila iz drugega kraja.
"Preiskava je v teku. Vse priče, ki karkoli vedo v povezavi s tem dekletom naprošamo, naj nam podatke zaupajo.
Prilepili smo tudi fotografijo, če jo kdo izmed vas prepozna, naj nas prosim obvesti." Nam je povedal policist Benedict, ki trenutno vodi to preiskavo.


Pogled sem pomaknila navzdol, da si ogledam fotografijo.

O moj bog! Ne, saj to ne more biti res.
"Poznam jo. Ona...
ona je bila moja prijateljica.
Sošolka v Angliji.
Emily Collin.
Jaz mislim da moram na stranišče..." to sem rekla nato pa stekla na stranišče.

Solze so mi zalile obraz in vsa moja lepa masakra in puder sta se uničila. A koga briga zdaj to. Huje je, da je bila to moja prijateljica, čeprav v drugem svetu mrtva. Še vedno sem čutila nekaj do nje, zdaj pa... je preprosto ni več. Tako kot Stefana in Lucy.
Zakaj? Zakaj se to dogaja?
Emiliy, ki je bila vedno prijazna, dobrosrčna. Je ni več.
Kaj je sploh počela v Ameriki, njeni starši sploh vejo, da je mrtva?
Dve boleči smrti zame v enem mesecu, pa saj to je noro.

Intuicija mi je pravila, da je to povezano z menoj.
Ha. Morda pa je res. Morda sem za vse to kriva jaz. Itak.
Obsodba pade name. Razum mi pravi, da se v tem skriva sporočilo, ki pa ga očitno sama ne vidim. Saj je vseeno.
Mogoče pa sem magnet, ki privlači vse negativno. Ne bi bilo slabo, če ne bi imela ob sebi toliko ljudi za katere mi je mar.

Sprašujem se, kaj se dogaja s Sally in Kristino. Se sploh zavedata, da je ni, ali pa sedita v šoli ter jo čakata.
Emily se mi je vedno zdela neustrašna, potem pa jo že pri takih letih sreča smrt.
Krivo se počutim. Kaj če ima res to zvezo z menoj. Če ne bi zbežala, morda ne bi prišla sem. Na koncu tudi Lucy in Stefan ne bi umrla.

A mama mi je rekla, da je bil to del načrta. Kakšnega?

Dolgo sem razmišljala.
Že dlje časa, to pa je bila dokonča odločitev.
Moja čustva so preveč krhka edino kar jih lahko popravi je to, da odstranim nevarnost, ki jim preti potem pa pogledam kam me bo ponesla pot. Kakšna bo moja usoda.

Sebe moram ignorirati. Vzeti moram stvari v svoje roke, kot je rekla mama.
Moja igra se začne zdaj. Emiliyna smrt je to le še potrdila.

Zopet sem se zazrla v ogledalo. Moj obraz je bil podoben zombiju. Odprla sem pipo in iz nje se je ulil curek mrzle vode. Zajela sem vodo ter si umila obraz.

Takoj sem se počutila za malenkost bolje. Sedaj se bom lahko posvetila mojemu načrtu.

Odšla sem iz kopalnice v sobo. Pozabila sem na Karlo in ostale, saj bodo kmalu prišli k meni. Novico je gotovo takoj sporočila po mojem izpadu. Čudno se mi je zdelo le, da me ni prišla iskat.

V sobi je bilo lepo toplo. Sedla sem za mizo ter iz predala potegnila dokumente, ki sem jih vzela iz banke.

Še enkrat sem prebrala pismo od mame, potem pa se posvetila drugim papirjem.
Na prvem, ki mi je prišel v roke je pisalo o mojem dedovanju, ki pa se uveljavi šele ko dopolnim osemnajst let. Napisanih je bilo veliko stvari, ki sta mi jih zapustila starša. Med njimi tudi:
Več kot 200 milijonov dolarjev,
Njuna hiša v Camebridgu,
Njun album,
Knjiga receptov,
Dnevnik očeta...
Prej mi to ni padlo v oči. Ampak nekam nenavadno se mi je zdelo, da sta mi zapustila tako čudaške reči, kot je knjiga receptov. Za kaj bi to rabila - razen če... v glavi mi je nekaj kliknilo. To je to.
Namig je skrit v teh stvareh. Starša mi knjige receptov ne bi dala, saj sta vedela da je kuhanje zame nula. Že takrat, ko sta bila še živa sta mi pomagala pri kuhanju. Nekega dne pa sem hotela sama nekaj speči, pa se mi je vse zažagalo - izjema pri vsem tem je bil zajtrk, ki sem ga pripravila s Kevinom. Takrat sem dejansko uživala ter se trudila po svojih močeh. S tem sem dokazala, da nisem čisto brezupna pri tem.

Kakorkoli. Problem je bil v tem, da bo moj rojstni dan šele čez pol leta. To pa je še daleč. Medtem se lahko še marsikaj zgodi. Tako kot danes. Spet mi je v glavo šinila podoba Emily. Odrinila sem jo na stran. Ni bil čas za te reči.

Vzela sem naslednji list. Zapičila sem se v podrobnosti.
Sklepala sem, da je bil takšen tudi namen tistega, ki je sestavil 'načrt usode'.

Čez čas sem ugotovila, da imam še veliko več sorodnikov. No, to se ni dotikalo mojega dela, a bilo je lepo spoznati, da nisem bila nikdar čisto sama.


Okoli poldneva je na vrata nekdo potrkal. Takoj sem vedela kaj bo sledilo.
V sobo je stopil Vicktor. Na obrazu mu ni bilo videti nasmeška.
Sedel je na posteljo, da sva si zrla iz oči v oči.

"Rose" začne pa ga prekinem. Želim mu olajšati njegovo opravičevanje in to... kar se je zgodilo se je. Spoprijeti se moram s težavami. Od Emily se še poslovila nisem, tako kot od Stefana in Lucy. Njena smrt me je pretresla, vendar pa nekako sem imela občutek da se bo zgodilo še kaj veliko hujšega. Čas za žalovanje bo prišel, ko bom dejansko dojela to samoto v sebi. To pa lahko pomeni še leta in leta.

"Vem. Ni ti treba nič govoriti. Poslušaj. Vse kar ti lahko povem je, da je bila moja prijateljica, sošolka, zaveznica. Povezave sem prekinila, ko sem prišla sem. Absolutno ne vem kaj je počela tukaj. To je vse. Nič čudnega se ni dogajalo... upam da boš našel morilca. Bi te pa prosila, da mi nekaj časa tega ne omenjaš. Preveliko stvari imam na sebi. Moram se počasi pomiriti." Po kratkem premisleku pa sem dodala nekaj, kar sem se zdaj spomnila ter povezala skupaj. Zdelo se mi je logično, četudi sem obžalovala. Vick je gotovo že pomislil na te možne rešitve.
"Poslušaj. Sama menim, da so umori povezani med sabo. Ne sprašuj preveč ker ne vem. Samo zdi se mi tako. Intuicija pač.
Ko sta umrla Lucy in Stefan sem rekla, da ga bom pomagala poiskati. Glej kaj sem storila nič. Mislim, da ti lahko samo s tem pomagam, oprosti."

"Ne opravičuje se za kar veš da nisi kriva. Vem kako je vse skupaj zate težko," no v bistvu se mu niti ne sanja. Če je že kdaj na meni uporabil svojo moč, ni našel veliko podatkov.
Moj dar je za to recimo dober.

"tudi sam sem pomislil na povezavo. Ampak nobene nisem našel, razen da si obe osebi poznala ti. Zato me je prešinila misel, da je morda vse to skupaj delo savanta."
Na to pa še sama nisem pomislila. Savant. Jaz. Povezava. Je možna. In to zelo.