7. Poglavje

Nekaj sekund je nad nami vladala tišina. Medtem časom sem na hitro pogledala, kdo sedi pred mano. Vsi so presenečeni - nekateri bolj drugi manj- gledali vame. Počutila sem se malce izpostavljeno, a nikoli ne bi dovolila da bi to uničilo mojo samozavest. Ker si nisem upala začeti pogovora sem vse stavila na gospoda ob moji levi. Očitajoče sem ga pogledala, češ povej mi kaj si me hotel vprašati.
" Torej Rose, slišal sem kaj se je zgodilo, ko sta te Sky in Zed spustila v hišo. Slišal sem tudi, da si ti savantka je to res?" me je nekoliko osorno pogledal gospod. " Tako je " sem potrdila. V mojem tonu se je čutilo kanček prestrašenosti, ki je v trenutku izginila. Sklepala sem, da nekdo uporablja svoj dar pomirjevanja.
" Zanimivo... no če te ne moti imam nekaj vprašanj glede z nastalo situacijo. Če te ne moti bi te moj sin rad izprašal. V redu?" Malo sem pomislila potem pa preučila ljudi v tem prostoru nekdo od njih je imel moč poseganja po umu. Nekako sem sklepala da bo to on. A če so mi že pomagali moram tudi jaz nekaj storiti za njih. V znak strinjanja sem samo prikimala. Gospod je pomignil tistemu, katerega sem sklepala, da me bo izprašal. V glavi sem začutila njegov miselni vzorec. Trudil se je najti mojega a ga ni dosegel. Tako kot jaz je bil tudi on začuden nad tem kar je odkril. " Oče ne najdem njenega miselnega vzorca, kar je nekam sumljivo." O bog mislil je, da sem sumljiva. Ne, morala sem dokazati nasprotno. Pogledala sem moškega na levi hladno me je premeril nato pa dejal " Rose kaže da imamo nekaj zapletov bi nam potem povedala kakšna je tvoja moč?" Moč.. kaj? Kako naj jim razložim, da nimam pojma o tem. " Moja moč? " sem rekla. Pokimal mi je, češ da naj povem. " Jaz... am... jaz mislim da ne vem kaj je... oprostite, starša mi nista hotela o tem povedati nič, razen da vpliva na svante in ima stranski učinek na ljudeh." Nezaupljivo je pogledal dekle, ki me je rešilo- z imenom Sky in njeno sosedo rjavolasko s kratko postriženimi lasmi. Vedela sem zakaj, imata dar poiskati resnico skozi občutke in miselne vzorce.
Obe sta prikimali in me pogledali, kar je pomenilo da mi verjameta. Verjel pa jima je tudi ta mož. " V redu bi potem povedala kaj recimo se ti je zgodilo, kot ti je moj brat skušal najti miselni vzorec?" Se je oglasil neki fant iz množice, z medenimi lasmi. Njegov dar sem prepoznala takoj, povezava s preteklostjo precej uporabno.
" Ko mi je tvoj brat šaril po možganih ni našel vzorcev in tudi jaz sem presenečena, kajti lahko sem razbrala njegovo nalogo, že prej. Nekako mi je uspelo ugotoviti kakšen dar ima, kar mi po pravici ni všeč. " sem iskreno odgovorila na njegovo vprašanje. Če se je le dalo nisem želela skrivati stvari. V sobo je legla spet tišina. Še bolj ocenjujoče so se ozrli vame. Nekdo mi je celo stikal po mislih. Vzela sem konec njegove poti, ki me je prinesla do gospe zraven moža, ki so ga očitno imeli za očeta. Pripeljala me je v njeno glavo. Želela sem se izbrisati iz njene glave. Ne bi bilo v redu, da ji kar tako stikam po glavi. Kar čutila sem kako njeni spomini čakajo, da jih pogledam a sem se temu uprla. Nekako moram najti pot ven. Pobrskala sem po njeni poti, kako me je našla. Podobno bi mogla storiti jaz. No mogoče. Poskusila sem razplesti njene vezi z mojimi. Bilo je naporno, skoraj... še čisto malo... uspelo mi je bila sem zunaj. Oh ne. Bila sem zunaj. Zagotovo je sporočila svojemu možu, da sem ji brskala po glavi ojoj, kaj sem storila.
No v redu bolje da priznam in se opravičim preden bodo prehitro sklepali " Aham... se opravičujem gospa Benedict. Žal mi je nisem hotela tega storiti, samo zasledila sem vas in poneslo me je predaleč." Z žalostnim obrazom sem jo pogledala. Videti je bila čisto presenečena nad mojim opravičilom. " Oprosti za kaj?" Me je vprašala. Kaj? Mar ne ve, kaj sem storila. Kako to ne more biti res, ali pač? " Kako ne veste? Brskali ste mi po glavi. Dotaknila sem se vaše poti in vrglo me je v glavo. Skoraj bi vam pogledala v spomine, a mi jih je uspelo zakleniti." Sem pojasnila. Ona pa je še vedno z nevednim obrazom opazovala mene. " Samo ne recite, da se tega niste zavedali, saj ste se kajne?" Jo vprašam in čakam na odgovor. " Žal ne." Me je zavrnila. Kaj ?! V meni je bilo vse pomešano. Spet sem nekaj zakuhala.
" Čakajte, jaz vem!" Se je oglasilo dekle z nizkim alt glasom, ki ji je lepo pristajal. Brez dovoljenja je nadaljevala " Glejte, ti dekle trdiš, da ne veš kaj je tvoja moč, ne? " pokimala sem ji, ona pa je že nadaljevala " če je torej prepoznala Vicktorjevo moč in zlezla Karli v glavo brez da bi se zavedala. To je to. Tvoja moč je, da lahko razbereš darove ostalih ter nekako jih uporabiš proti sebi oz. proti njim" je zadovoljno dejala. Zdaj sem šele ugotovila, da ima dar reševanja ugank.
" Sem vedel, da ima moja sorodna duša super možgane." Je rekel Vicktor, (tisti ki bere misli) svoji punci, ter jo nežno poljubil na čelo.
Čez nekaj trenutkov se je oglasil Zed, ki je sedel na moji desni. " Zdaj ko vemo kaj je tvoj dar, pa nam lahko razložiš, kaj se ti je zgodilo?" Je z grenkim priokusom jeze dejal.
Uh. Tole zna biti še dolgo sem pomislila.