6. Poglavje

Hiša je čudovita. Oddaja nekakšen čar kar me še bolj preseneča. Stojim na hodniku in čakam, kaj bo sledilo. Fant po imenu Zed in dekle stojita pred mano in me gledata. Tako se zdi na prvi pogled a v resnici se pogovarjata z mislimi.
Čakaj kaj?
Uporabljata telepatijo. Saj to ne more biti res. Ali pač? " vidva... Vidva sta savanta?" Vprašam kar se da lepo. Njuni misli se prekinejo in presenečeno me pogledata. " Ja in ti si tudi kajne?" Me vpraša dekle. Usta imam preveč suha, da odgovorim. Zato samo prikimam.
Oba se presenečeno spogledata potem pa skozi telepatijo nekaj sporočita nekomu. Zdaj mi v glavo kapne. Več jih je tu.

Hotela sem jim povedati, da sem v redu... ko mi je v glavi začelo razbijati. Morala sem sesti. Dekle, ki je opazilo da je nekaj narobe je zaklicalo "Zed takoj prinesi stol. Takoj! " zakliče in Zed ne da bi se premaknil - torej s pomočjo uma prinese stol. Še pravi čas, skoraj bi se zgrudila na tla. Sedaj oba pristopita k meni " Dekle kako ti je ime?" Me vpraša Zed. Mislim da jima nimam namena lagati poleg tega pa čutim, da ima dekle nekakšen dar da izve resnico. A skozi usta ne spravim besede. Preveč sem izmučena zato poskusim s telepatijo. ' Jaz sem Rose. Rose Benedict. ' še enkrat se zdrznita. Nista pričakovala telepatije. To je posebna govorica, ki jo uporabljamo savanti. Brez besed se fant in punca pogovorita. Punca nato steče nekam v prostore medtem ko ostanem sama s fantom. Prvič odkar sem prišla ga pogledam in nenadoma spoznam resnico.

On je. OMG. Našla sem jih. Isti obraz ima kot na intrvjuju. To ne mora biti naključje. Želela sem mu sporočiti, da vem kdo je, ko mi punca poda kozarec vode. Z veseljem ga sprejmem. Takoj se počutim bolje. Ustnice so še malo ohlapne ampak lahko govorim. " Hvala " se ji zahvalim. Prijazno se mi nasmehne.
Spomnim se, kar sem jima želela povedati. Zajamem sapo in rečem " Ti ... ti si Benedict, kajne?" Skoraj zgrožen, da ga poznam mi pove " Tako je in ti se pišeš tudi tako, če se ne motim?"

Oh. On očitno nič ne ve o sorodstvu z mano. Čudno, nič zato. Bom mu potem sporočila. Ne počutim se čisto v redu.

Zvijati me je začelo najprej v trebuhu, nato v glavi in potem po vsem telesu. Precej šibka sem bila. Če bi bila tu Lucy in Stefan bi mi rekla, da moram v bolnišnico. Strinjala bi se z njima, a tu sem bila sama. No razen da sem spoznala družinskega člana, ki nima pojma o tem.
Bolečina postane neznosna, da zaječim. Zed se zgrozi in nekaj telepatsko skuša sporičiti. Plavolaska stopi k meni in me prime za roko. "Vse bo še v redu Rose. Poskusi globoko dihati, medtem ko čakava na Xava." Xav? Najbrž je še en član.
Globoko sem udihnila in se trudila izdihniti. Nisem mogla. Nekaj me je držalo. Dušilo me je. Ne... grlo me je peklo, nosnice so me bolele zraka pa od nikoder. Telepatsko sem sporočila ' ne morem več! Pomagajta!' To je bilo vse preden me je zmanjkalo.

V meni je gorel ogenj. Vse me je žgalo. Ne vem kako dolgo sem bila nezavestna, a ko sem se zbudila sem ležala na mehki udobni postelji. Pogledala sem okoli nikogar ni bilo. Počutila sem se v redu, ni bilo pa še najbolje. Vstala sem iz postelje in na moje presenečenje se mi v glavi ni zvrtelo. Sprehodila sem se do vrat. Znašla sem se na hodniku z veliko vrati. Prisluhnila sem in slišala glasove, ki so se skrivali za enimi od vrat. Sledila se jim ter postala na prvih, ki so bila priprta. Vem da jih ne bi smela motiti, vendar sem morala izvedeti kaj se je zgodilo ter spoznati svoje sorodnike, če si res?
Potrkala sem na vrata in glasovi so potihnili tudi po telepatiji. Nežno sem odprla vrata ter pokukala notri. Za mizo je sedelo veliko glav. Preveč, da bi se mi jih dalo prešteti. Ker sem še vedno mencala na hodniku sem vprašala najbolj neumno vprašanje " oprostite ali motim?" Groza. Pričakovala sem, da bodo jezni ali nekaj takega, vendar so se mi le nasmehnili in gospod srednjih let, ki je sedel blizu gospe enake starosti je rekel " Ne nič nas nisi zmotila... še bolje radi bi se pogovorili s teboj. Prosim prisedi" sramežljivo sem stopila notri ter se usedla na mesto, kamor mi je namignil naj sedem.