V počasnem teku sem se povzpela po luksuznih stopnicah, ki so vodile v mojo gromozansko sobano. A ta sobana ni odražala prave mene. Jaz bi želela imeti tiste led lučke in mehke stole zrave bele mize, kot imajo dekleta mojih let. Ampak ne, jaz sem princesa, na na bla bla:unamused:
Pokukala sem v omaro, kaj naj oblečem za obisk grofa Rayne in njegovega egoističnega sina. Fuj! Pograbila sem svetlo modro, kičasto obleko in pustila odtegnjen pas. Bom vsaj lahko dihala, ko bom jedla pogačo. Lase sem si počesala in jih razmršila, ker se nerada češem in ne vidim smisla v glavniku.
"Harper! Haaarper!" zaslišala sem Victorio, ki me kliče. "Ja?" sem se ji zadrla nazaj. "Pridi dol, takoj!" Petke so pričele tleskati pod nogami in nisem videla, kam stopam zaradi grozne obleke. "Kako ostudna obleka! Pojdi se vendar preobleč. Pa še pasu si nisi zategnila! Moram jaz vse postoriti zate?!" nenehno se pritožuje. Pristopicljala sem nazaj do sobe, ampak nisem prijela kljuke. Nekaj me je vabilo v materino sobo. Zato sem pač odprla vrata moje mame. In vau. Ogromna omara je kar buljila vame. Nisem se mogla upreti, odprla sem jo ter zagledala čudovito obleko.
Nadela sem si jo. Bila mi je kot ulita. A globje, kot sem gledala v omaro, sem videla še en, drugačen kos oblačila. Ni bila obleka. Vzela sem ga in videla, da je to nekakšen dres. Bil je bele barve in na oprsju je bila čudovita iniciala črke B. Tedaj sem se spomnila. Davno nazaj je naše kraljestvo Gomez varovala junakinja, Bela vrana.
Je torej možno, da.... je moja mama bila heroj? "O... moj.... Bog..." sem zašepetala. A tedaj me je poklicala Victoria. Zategnila sem si pas v mamini obleki ter zakorakala po stopnišču. Victorii je vzelo sapo. Nevem, ali je bila besna ali ponosna, saj se mi zdi, da so njena čustva zbledela v hladen zrak poletne noči v našem gradu.
"Je... je to obleka tvoje mati?" je zajecljala. Victorie še nikoli nisem videla v takem položaju. Jecljanje, prestrašen pogled, tiha je bila.
"Da..." sem ji počasi in potihoma odgovorila. Nič več ni rekla, samo odpeljala me je k mizi za gostijo z grofom Rayne.
Takoj, ko sem se usedla, me je Rayne drugi, torej njegov sin, zapeljivo pogledal. Ogabno, kako preveč samozavesti škodi človeku. Samo hotela sem spet iti v mamino sobo ter razvozljati skrivnost dresa Bele vrane.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Full vam sorry ker že takoo dolgo časa nisem pisala!!:upside_down:
Hvala, če si prebral do konca, do mi pomeni ogromno:hugging:
Upam, da vam je tale drugi del všeč, ampak ne preveč razmišljati, ker boste že sami razvozlali skrivnost!:sweat_smile:
Lep dan/večer/jutro vam želim vsemm:kissing_closed_eyes::hugging:
Fajn se imejte:blush::grinning:
BL:soccer: