Pričela sem iskati vsepovsod po sobi. No, sobana je bila velika, če ne še ogromna! Jaz pa moram najti nek bel dres, verjetno iz elestana, ki je čisto majhen in bi se lahko skrival dobesedno kjerkoli. Kaj pa veš, morda je mama imela kak skriven kotiček, prostor pod tlemi, morda je imela tiste noro hude predore, ko potegneš eno knjigo in se premakne cela omara.... Skratka, še dolgo bom iskala v mamini sobi, kaj šele po celotnem gradu! In kaj če najdem kaj, kar ne bi smela. Ali pa izvem nekaj, česar nikoli ne bi smela!
Lice sem pritisnila ob mrzla tla, ki še nimajo talnega ogrevanja, saj so delavci končali s projektom šele na eni četrtini. Plus moja sobo, ker se menda ne smem prehladiti, saj princesam iz nosa ne tečejo ledene sveče. Z mojo razkošno obleko sem se zadrsala po tleh in se znašla pod mamino posteljo. Nič pajčevin, nič mrtvih muh iz prejšnjega stoletja. Vse čisto. Še dobro, če bi me Victoria videla vso prašno, bi mi verjetno eno primazala. Dvignila sem vzmetnico. S tem sem imela več težav, saj je bila vzmetnica debela in težka. Spodaj ni bilo..... nič. Kaj pa sem pričakovala, skrit dres podposteljo? Da bi se kar sam od sebe prestavil iz omare pod vzmetnico ter upal, da ga ne najdem? Včasih se vprašam, ali so moje misli znak slabega mentalnega zdrava. Menda so serijski morilci govorili sami s sabo. Dvignem odejo, pogledam pod blazine (bilo jih je dvanajst) ter pokukam v zavese. Ja, moja mama je imel okoli svoje postelje zavese! Tipično. Premaknila sem se do nočne omarice. Pogledam v svetilko, kot da bi v njej kaj našla. Niti prahu ni bilo! Pridne so te naše čistilke. Odprla sem samo en predal, saj je drugi imel ključavnico, ključa pa nikjer. V prvem predalu ni bilo ničesar. Logika, saj kdo pa bi skril svoj dres v predal? To je prva stvar, kamor človek pogleda. Še toliko imam za preiskati!
Pogledala sem pod še eno posteljo, še eno vzmetnico, še eno odejo in še par blazinami. Sem kaj našla? Niti drobtine. Pogledala sem v omarico poleg ogledala, za stranišče, v špranji med ploščicami, poizkusila dvigniti podest ter odpreti kak skriven vhod. Nič.
"Harper.... Harper!!" sem zaslišala. Hitro sem smuknila v eno izmed maminih gromozanskih omar. Bilo je težko dihati, v ozračju se je nabiralo zmerom več ogljikovega dioksida ter primanjkovalo kisika. Zaslišala sem korake. Nekdo je bil v sobi. "Harper!" se je slišalo. Z roko sem si pokrila usta, da me ja ne bi ta oseba slišala, kako hlastam za svežim zrakom. To je bilo mučenje! Plus, imela sem zategnjeno obleko in korset, kar je bilo še huje!!
"Harper! Haaarper!!" glas ni odnehal. Slišala sem, kako se oseba premika po sobi ter odpira omare. Pomojem, da bi me skoraj infarkt, saj se je postava bližala k mojemu skrivališču. Komolec sem naslonila ob steno.
"Harp-" glas je izpuhtel v zrak. Nekaj je počilo in zvrnila sem se na pod omare ter zgrudila na tla. Pred menoj ni bilo ne duha ne sluha. Bila je le tišina. Tako ostra tišina, da bi lahko kar odrezala lase ali pa trepalnice.Še iglo bi slišal, kako jo nekdo spusti na tla. Zrak je bil svež, le izgledalo je, kot bi bila rahla megla. ČIsto, čisto rahla megla. Tedaj je to tišino pretrgal krik vrane. Tako glasno je bilo. Obračala sem se, vrtela okoli svoje osi. Pa nikjer ni bilo nobene vrane. Stopila sem par korakov naprej. Naredila globok požirek sline, saj je bilo moje grlo bolj suho kot sahara poleti.
Prišla sem do vrat. Jih odprla. Spreletel me je srh. Ko sem stala na hodniku, sem spet zaslišala krik vrane, tokrat bolj z leve strani. Odločitev je bila usodna (verjetno ne, samo malo dramatike nikoli ne škodi). Naj sledim vrani, ali pa grem v drugo smer? Morda nazaj v omaro?
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Prišel si do konca 6. dela Črne vrane.
Uuu, začenja se:sunglasses: Jaz si že manem roke za naslednji del heheh:smirk:
Kaj vi mislite, alo bo Harper sledila vranjemu kriku, ali pa zavila desno? Napišite spodaj, kaj si mislite o tem delu, mogoče kake kritike....
Imejte se bolje, kot se ima Harper.
Mwah,
Bellatrix:notebook_with_decorative_cover: