Ker sem pač nora princesa, kilometre stran od standardov, sem sledila kriku vrane. No, verjetno niste presenečeni. Hodila sem po hodniku. Taka tema je bila, da nisem vedela ali imam oči odprte ali zaprte. Stavim, da sem izgledala neumno. Zelo neumno. Moja edina orientacija so bile vrane. Če sem jih slišala z desne, sem zavila v desno. Če sem jih slišala z leve, sem zavila v to smer. Če sem se zabila v steno. sem se obrnila na drugo stran. Strah me je bilo, kaj bo. Ljudje smo nemočni, ko nas dobijo v neprijetnem položaju. Predstavljajte si, da živite na gradu, ki je večji od nogometnega igrišča plus tribun, vi pa hodite po smrtno temnem hodniku in vaša edina orientacija so oglašajoči ptiči, ki te morda lahko zavedejo. Neprijetno, kajne? Tako sem razmišljala, da me je začela boleti glava. Verjetno misli niso bile vzrok, a nisem mogla poizkati boljšega. A potem, v daljavi.... sem zagledala svetlobo! Konec bo. Konec teme! Juhuuu!
Stekla sem proti luči, ko se je ta naenkrat premaknila. Kaj? Privide imam. Tekla sem po hodniku, da bi jo našla. Svetloba je zavijala sem in tja, levo in desno po hodnikih. Bila sem začudena, a jo lovila. Naenkrat se je ustavila. Hitro sem stekla, da bi videla za kaj gre. Ne! Spet se je začela premikati. Tako sva se lovili desno in levo po hodnikih kakih 10 minut. Nato se je ustavila. Odprla je neka vrata in izgnila. Stekla sem in odprla vrata.
Prevarantka! Znašla sem se v mamini sobi. Spet. Gremo od začetka... Spet sem hodila po temačnem hodniku in sledila vranam. Po triindvajsetih minutah in triinštiridesetih sekundah (sedaj štiriinštirideset) se je luč spet pojavila. Hotela me je zavesti nazaj v mamino sobo. Ne! Potrebujem poiskat ta dres! Sledila sem vranjim krikom. Desno, torej. Minilo je še ne sedem minut, ko sem spet zagledala svetlobo na levi strani. Zberi se! Desno! Sledila sem vranjim krikom, dokler se ni kar naenkrat vse razsvetlilo. Čudna reč. Pred mano so stala gromozanska vrata. Prvič sem jih videla. Z zadržkom sem jih odprla in zajela sapo; večje sobe ne more biti. Sobana je imela veliko posteljo, še dve zraven, omaro, dolgo 10 metrov in dve nočni omarici. Da ne omenjam lestenca, ki se je zibal na zlatem stropu s poslikavami. Usta sem imela odprta kot kakšna pošast. Na levi sem zagledala še ena vrata. Vstopila sem v ogromno kopalnico. Ampak vse in zlata in porcelana. Od kdaj je to na našem gradu? Včeraj? Pričela sem iskati dres. Že sem stopila iz kopalnice, se je na sredini sobane svetlikala gmota neke snovi. Žmigala je tik pod lestencem. Začela je besno žmigati, vse se je bliskalo in kar naenkrat je vseh sto dvaintrideset žarnic počilo. Kar razbile so se. Svetloba pa je izginila. Kako naj najdem dres, če pa je temno? Ta grad me heca! Minilo je nekaj okoli 3 minute, ko se je svetloba spet pojavila. Začela je izvajati mučne zvoke; javkala je in vriskala. Vse kar sem lahko razumela je "ven" in "nehaj". Kaj naj bi bilo to?! Ven?! Ne hvala, nisem se zamanj prebijala skozi hodnike po pol ure. In spet, tema. Super. Tedaj pa zaslišim.... Vrano? Kričala je z leve strani. Počasi sem se premaknila in začutila omaro. Odprla sem vrata. Notri ni bilo nič. Tedja zaslišim krik vrane z desne strani. Premikala sem se, dokler krikanje ni ponehalo; tako sem vedela kje se moram ustaviti. Tako na slepo sem zaupala v vrano, ki me je vodila skozi labirint omare. Iščem bel dres z zlato inicialo B. Kako naj pa to vidim? Saj bo. Levo, desno sem iskala po veliki omari.
Naenkrat je vrana zakričala tako na glas, da sem bila v šoku skupaj z mojimi ušesnimi bobenčki. Vrana je prenehala. Za seboj sem slišala glasno dihanje. Oseba je trpela. Obrnila sem se in tam je stala Natalie. Lase, spete v pretesno figo, dolge trepalnice, oprijeta črna obleka in dolgi nohti. Prezerla me je s pogledom, ko sem ugotovila, da v roki davi vrano. Zakričala sem in se skrila v omaro. Natalie je bila vedno posebna, pojavljala se je kar iz nenada in sumila sem, da ima nekaj v zvezi z nadnaravnim. "Ven," je rekla. Plitko sem dihala in upala, da ne bo odprla vrat. "Ven, sem rekla!" postajala je besna. "Harper, naj pridem pote kar sama?" je grozila. V tišini sem zadrževala jok. Nato pa so se vrata odprla sama od sebe. Nekaj močnega jih je odprlo. Natalie je stala korak bližje in vrana je bila vsa krvava skrita za njo. "Iščeš tole?" je rekla in pokazala bel dres v njeni roki.
-----------------------------------------------
Tale zgodba se počasi končuje, le še 2 ali 3 dele ima (razen, če vmes ne spremenim zgodbe in bo trajala še kakšen del dalj).
Tale plot twist je le začetek dragi moji...
V komentarje mi napišite, kaj se vam je porajalo po glavi med branjem, če imate kake kritike itd.
Rada vas imam!
Bella