»Ne!« je rekel neznan glas. Kdo je to? Odprla sem oči. Pred menoj je stala meni nepoznana oseba. Iztegnila je roko in ustavila Nataliejino magijo. »Umakni se, Arthur.« je rekla Natalie. »Pusti mojo hčerko na miru, Natalie! Že dovolj škode si naredila.« je rekla oseba. »…Oče?« sem rekla. Človek se je obrnil in počepnil k meni. »Harper,« se je nasmehnil. Nemogoče. »Oče? Oče!« sem se mu iztegnila v objem. Ampak čutila nisem ničesar. »Duh sem, ljubica. Ne moreš me objeti.« se je nasmehnil in me opazoval. Rosile so se mu oči. »Arthur, stran!« se je zaslišal glas Natalie. »Nikoli.« pridružila se nam je še ena oseba. Pogledala sem na svojo levo in tam je stala moja mama. »Pa ne še ti Emilia!« »Ljubica, kako si že zrasla!« je mama rekla in se sklonila k meni. Hotela sem čutiti njuno toplino, pa je ni bilo. Bila sta blizu, a daleč. »Pa ne mislite, da se boste sedaj veselo pogovarjali.« je rekla Natalie in ustrelila vijolično svetlobo. Mama in oče sta se postavila pred menoj. Natalie je pričela izrekati čudne besede. Nisem vedela, kaj pomenijo, a na obrazih mame in očeta sem vedela, da ni dobro. Naenkrat se je okoli mene zbrali zelo veliko ljudi. Ko sem jih preštela jih je bilo 24, če štejemo moje starše. »Ste vi žrtve Natalie?« sem rekla stari gospe. »Žrtve Bele vrane.« je odgovorila. Do mene je pristopila punčka s prikupnimi čopki in rekla: »Ne smeš umreti Harper.« Z druge strani je prišel mlad fant, okoli trinajst let. V roki je držal ključ in zašepetal: »Hitro.« Že je odklepal vrata, ko sem v glavi začutila vročino. Trgalo mi je živce in bolelo je. Kot bi gorelo. »Zadela jo je!« sem zaslišala. Zadela? Me je Natalie zadela z njenimi močmi? Čez nekaj sekund mi je šlo na bruhanje. Vrata so bila že odprta. »Hitro, pomagajte!« Priteklo je še par otrok in odvlekli so me iz sobane. Oči so se mi zapirale same od sebe. V glavi se mi je vrtelo. Otroci so me še vedno nosili po hodniku.
Zbudila sem se v svoji postelji. Zraven mene je sedela zdravnica in mi z obkladkom hladila čelo. »Budna je!« je rekla in v sobo so pridrvele čistilke, kuharice, Victoria in ostali. Victoria je začela: »Zamudila si lekcijo!« zavila sem z očmi. Kuharica me je vprašala, če bom puding. Čistilke so mi prinesle še eno odejo. Potem pa je končno nekdo spregovoril: »Našli smo te sredi hodnika s krvjo na glavi. Izgledala si bleda in brez energije.« Torej sem res bila v tisti drugi dimenziji! »Kje je Natalie?« sem vprašala. »Izginila je. Ni je nikjer na gradu, pa smo dvakrat poiskali.« Zbežala je stran s toliko kriminali. Ni pravično. »Samo, da ste v redu princesa.« je nekdo rekel.
Ponoči pa sem se zbudila zaradi tapkanja po oknu. Sprehodila sem se do okna in odgrnila zavese. Bile so črne vrane. Naenkrat se mi je vse zavrtelo v glavi in grad je postal ves tih. Odšla sem v kuhinjo. Tam ni bilo nikogar. Pogledala sem v večino soban, pa nikjer ne duha ne sluha. Nato pa z desne zaslišim krik vrane.

----------------------------------------------
Ta-da! Konec :)
To je konec. Čestike, prebili ste se do konca te zgodbe. Čaka vas nova zgodba, v delovanju pa je trenutno Peklensko srce, romantična drama. https://www.pil.si/forumi/pisalnica/peklensko-srce *i*Feel free to read :)*i*
Povejte mi vse. *i*Kako se vam je zgodba zdela na splošno? Kaj bi spremenili, dodali? Kaj vam je bilo posebej všeč? Vaša najljubša scena? Najljubši lik?*i*
Res hvala vsem mojim bralcem. Vsakemu posebej ena velika hvala. *b*Dragi bralec/bralka. Prebil/a si se do konca fantazijske dramatične in dvorne zgodbe. Upam, da ti je moje delo všeč. Res je lepo pisati, da pa pišeš ne le zase ampak tudi za druge je pa res en nepopisljiv občutek. Taka toplina, motivacija in veselje. Zato hvala! Za vse, v bistvu. Za vsak lajk, komentar, vsako prebrano besedo in nenazadnje hvala, da si sploh bral/a do konca. Obožujem te.*b*
Še ena velika hvala vsem mojim naročnikom! :) Zlati ste :sob:
Kot sem povedala, mislim pisati še eno zgodbo, zato *i*stay tuned*i*! :wink:
Vesela bi bila par všečkov in komentarjev, res me razveselijo :heart::blush:
Še enkrat hvala!!
Rada vas imam.
Love,
Bellatrix:kiss: