Dež je tisto jutro padal že od zore. Na okenskem steklu so se risali drobni potoki, ki so se občasno združili in zdrsnili po steklu kot sledi solz. Laura je sedela za mizo, poskušala rešiti matematične naloge, a misli so se vračale k Niku. V razredu sta zdaj le redko govorila. Ni bilo nič hudega, nič prepira — le tišina, ki je rasla med njima, kot bi ju ločevala megla.

Zapestnica je ležala ob njenem zvezku. Nitke so bile zbledele, srček pa se je še vedno nežno svetlikal. Laura ga je obrnila med prsti, čutila hladen dotik kovine in rahlo zbodljiv spomin na tisti dan sejma.
Ko je mama potrkala na vrata, se je hitro zravnala.
»Boš zamudila, če se ne odpraviš,« je rekla nežno.
Laura je prikimala in si zapestnico spet ovila okoli zapestja. »Ne bo se razpletla,« si je zašepetala, »ne še.«

V šoli so hodniki dišali po mokrih plaščih in papirju. Laura je odložila dežnik z modrimi pikami pri vratih in se usedla v zadnjo vrsto. Nik je že sedel, obdan s tisto novo družbo fantov, ki so se glasno smejali in si metali papirčke.
Ko je stopila mimo, je za trenutek dvignil pogled. Ni rekel nič, le rahlo se je nasmehnil — tisti stari, nevsiljivi nasmeh, ki ga je poznala.

Popoldne, ko so vsi hiteli iz razreda, je ostala zadnja. Skozi okno je videla, da še vedno dežuje. Na steklu so se bleščale kapljice, ena je zdrsnila prav čez njen odsev.
Ko je stopila ven, je Nik stal pod nadstreškom.
»Nimaš dežnika?« jo je vprašal.
Laura je pokazala svojega — modrega, s pikami.
»Lepa barva,« je rekel in se nasmehnil.
»Tvoja najljubša?« ga je vprašala.
»Ne,« je odvrnil in pogledal vanjo. »Ampak na tebi je lepa.«

Laura ni rekla nič. Samo odprla je dežnik in stopila v dež, ki je dišal po novem začetku in starih stvareh, ki jih nočeš izgubiti.