V šoli so napovedali večer opazovanja zvezd. Na igrišču so postavili nekaj teleskopov, učitelji so prinesli termoske z vročo čokolado, učenci pa odeje in piškote. Laura se je tisto popoldne dolgo pripravljala — lasje so ji bili končno videti tako, kot si je želela, in v žepu jakne je tiho čakala zapestnica.

Ko se je zmračilo, se je nebo razgrnilo v neskončnost. Zrak je bil hladen, a čist, poln tistih tihih glasov noči, ki jih slišiš samo, če si dovolj miren. Laura se je usedla na travo, poleg nje je sedela prijateljica, a njene misli so bile drugje. Pogledovala je proti skupini, kjer je stal Nik.

Čez nekaj minut je prišel k njej.
»Vidiš tisto svetlo zvezdo tam?« je vprašal in pokazal proti vzhodu.
»Tista, ki ne utripa?«
»To ni zvezda, to je planet,« je rekel z nasmehom. »Venera.«

Laura se je zasmehnila. »Torej sem danes videla planet. To zveni bolje kot domača naloga iz fizike.«
»Daleč bolje,« se je strinjal.

Ko se je nagnila nazaj, da bi pogledala nebo, je zapestnica zdrsnila z njene roke in padla v travo. V trenutku ji je srce poskočilo. Preiskala je travo, hladna in vlažna od nočne rose.
»Ne najdem je,« je izdavila.

Nik se je sklonil zraven nje, iskal nekaj trenutkov — potem pa je iz teme potegnil modro nit z drobnim srčkom.
»Našla si jo,« je rekel tiho.
»Ti si jo,« ga je popravila.

Ko jo je zavezal nazaj, se je njuna roka za trenutek dotaknila. Laura je pogledala v njegovo dlan, ki je bila topla, skoraj preveč.
»Hvala,« je rekla.

In tisto noč, ko so nad njima padale zvezde, je Laura pomislila, da včasih ni treba, da te kdo poljubi. Dovolj je, da ti nekaj vrne — tisto, kar je mislila, da je izgubila.