holaaaaa
Vem da me kr dokg ni blo guys blo je tuk ocenjevanj potem se drama z mojim geslom za pil pa to sranje sej je vseenn:sweat_smile:GUYSSS JUTR JE KONC SOLEEE docakal smooo wohoo:stuck_out_tongue_closed_eyes:
No okej in zdj k sm mela cajt sm pisala novo zgodbico in jaa odlocla sm se da jo bom delila z vami da dobim mnenja tk da prosim bodte iskreni:upside_down:Aja pa ne mi rect da uporablam chat gpt ker to mi ap gre na zivce:expressionless: sam rada mam da je bolj pregledno ne pa kot pri nekaterih ko se zgubim 100× !!
Torejj ja pisem pa jo po poglavjih toreejj tulee je prvo poglavje UZIVITEE:blush:


Poglavje 1 – Zadnji običajen dan

Jutro v Willow Creeku je bilo kot vsako drugo.

Sonce je nežno osvetlilo majhne hiše ob reki, ptice so prepevale, po ulicah pa so se počasi začeli premikati dijaki proti šoli. Emma Carter je hodila z rokami v žepih svojega oversized puloverja in s slušalkami v ušesih, kjer je glasba dušila svet okoli nje. Njeni dolgi kostanjevi lasje so ji padali čez obraz, zelene oči pa so imele tisti tih, opazujoč pogled, ki je pogosto videl stvari, ki jih drugi niso. Na obrazu so se ji nežno poznale rahle pegice.

»Emma! Počakaj!«

Sophia Bennett jo je dohitela v teku, z nahrbtnikom, ki ji je poskakoval na ramenih. Bila je vedno urejena, skoraj preveč popolna za jutranji kaos: dolgi svetli lasje, okrogla očala, ki so ji rahlo zdrsnila navzdol, in zadihan nasmeh, ki se je pojavil vsakič, ko je tekla.

»Spet si skoraj zamudila,« je rekla in se zasmejala.

Emma je skomignila. »Nikoli ne zamujam. Samo… hodim v svojem tempu.«

»Seveda, filozofinja,« je zavila z očmi Sophia.

Skupaj sta se napotili proti Willow Creek High School. Šola je bila že od daleč videti kot vsakdanje središče življenja — hrup, smeh, pogovori in občasni kaos.

A danes je bilo nekaj drugače.

Emma tega še ni znala razložiti.

Ko sta vstopili v šolo, je Sophia takoj začela govoriti o domači nalogi iz angleščine, Emma pa je z očmi iskala Olivio Reed.

Olivia je stala ob omaricah.

Bakreno rjavi, rahlo valoviti lasje so ji padali čez ramena, rjave oči pa so bile danes nemirne, kot da njene misli niso bile v šoli. Običajno je delovala živahno, kot nekdo, ki napolni prostor, a tokrat je bila tišja, skoraj oddaljena.

Ni se smejala kot običajno. Ni bila obkrožena s prijatelji.

Samo gledala je v telefon.

Emma je stopila bližje. »Hej, Liv.«

Olivia je hitro dvignila pogled, kot da jo je nekaj prekinilo. Nasmeh, ki se je pojavil, je bil kratek in nepopoln — drugačen od njenega običajnega.

»Hej.«

Sophia je že izginila po hodniku, Emma pa je ostala.

»Si v redu?« je vprašala Emma.

Olivia je za trenutek oklevala. Pogledala je okoli sebe, kot da bi se bala, da ju kdo posluša.

»Moram ti nekaj povedati,« je rekla tiho.

Emma je privzdignila obrvi. »Kaj pa?«

Olivia je močneje stisnila telefon v roki.

»Ne tukaj. Po pouku. Prosim.«

Emma je prikimala, čeprav ji je v prsih za trenutek postalo neprijetno. »Seveda.«

Olivia jo je še sekundo gledala, kot da bi hotela povedati še nekaj, potem pa se je obrnila in odšla po hodniku.

Tisti dan je pouk minil počasi.

Emma se je večkrat zalotila, da gleda proti uri.

Sophia je opazila. »Čakaš na zmenek ali kaj?« je zafrkavala.

»Ni zmenek,« je rekla Emma prehitro.

A v resnici ni vedela, kaj je.

Po zadnji uri je Emma šla proti omaricam. Olivia jo je že čakala.

Tokrat je bila še bolj napeta.

»Emma, poslušaj,« je začela Olivia in spet pogledala okoli sebe. »Če se mi kaj zgodi…«

»Ne govori tako,« jo je hitro prekinila Emma.

Olivia je zmajala z glavo. »Ne, resno mislim.«

Za trenutek je med njima obstala težka tišina.

Emma je čutila, kako ji srce bije hitreje.

»Samo… jutri ti moram pokazati nekaj. Nekaj, kar sem našla.«

»Kaj si našla?«

Olivia je odprla usta, a v istem trenutku je zazvonil šolski zvonec in hodnik je preplavil val dijakov.

Olivia je stopila korak nazaj.

»Jutri,« je ponovila.

Nato se je rahlo nasmehnila.

»Obljubi, da prideš.«

Emma je prikimala. »Obljubim.«

Olivia je odšla.

Emma je ostala sama ob omaricah, z občutkom, da je ravnokar sprejela obljubo, katere teže še ne razume.

In še manj je razumela, da je bila to zadnja normalna stvar, ki se je zgodila v Willow Creeku.