V njeni glavi so se prelivale vse barve mavrice in njeni možgani so poskušali iz atomov čiste navdušenosti sestaviti sliko zunanjega sveta. Avtomobil se je počasi približeval železnemu zidu, ki je varoval mesto. Nenadoma se je zid odprl in pred Tiso se je prikazala slika, lepša od česarkoli, kar je videla v učbeniku. Na obeh straneh ceste so bila polja s pšenico, ki se je v svoji zlati veličini pozibavala v levo in desno. V daljavi so bili hribčki, posuti z drobnimi pisanimi cvetovi. Babica je začela pritiskati na plin, kakor da bi todi sama želela čimprej ubežati mestu – čeprav je vedela, da se slednje zagotovo ne bo premaknilo. Tisa je brez besed strmela predse in stiskala Ernesta, ki je spal v njenem naročju. Babica pa je vsake toliko časa navdušeno pogledala proti njeni vnukinji, ki ji je po pegastem licu polzela solza sreče. Tisa ni mogla verjeti svojim očem, še posebej, ko sta zavili v gozd. Vsaka stvar, ki jo je pogledala, jo je presunila – od lišaja, ki je nakazoval čist zrak, polžka, ki je lezel po deblu mogočnega hrasta, praproti, ki je prekrivala vse v njenem vidnem polju ... Resnično je razumela, zakaj je mamina najljubša barva bila gozdno zelena. Z vsakim metrom stran od mesta so se ji misli polnile z neskončno radostjo; še posebej ob opazovanju sončnih žarkov, ki so pronicali skozi drevesne krošnje. Skoraj sedem ur vožnje je minilo, kakor da bi bilo zgolj sedem minut in ob prihodu na cilj Tisa ni mogla verjeti svojim očem. Ko je stopila iz vozila se je ozrla okoli sebe in presrečno ugotovila, da mesta (ki ga ne bo več imenovala) ni bilo nikjer – niti v daljavi. Stala je na makadamski cesti, sredi prikupne vasice. Po njej so se brezskrbno sprehajale mačke, kot tudi gosi in race. Hiše so bile majhne in opečnate z belimi polkni, vsaka je imela svoj vrtiček in razno zelenje ter rože, ki so jo obdajale. Če si pogledal proti vzhodu, si opazil prostran travnik z griči, ki jih je kakor nežna preproga prekrivala mehka trava in mnogo rož v vseh možnih barvah. Na zahodu je bil mogočen gozd, pragozd. Skoraj vse v njem je bilo zeleno in enako kot v gozdu, po katerem sta se peljali prej, ampak stokrat lepše. Na jugu je bilo čudovito jezero, z bistro, zelenkasto vodo, mnogimi lokvanji ter ljubkimi žabicami, ki so skakale zdaj sem, zdaj tja. Preko njega je potekal most, katerega ga je na obeh straneh ograje objemala ovijalka, ki je cvetela v svetlo-vijolični barvi. Proti severu je Tisa gledala sedaj, opazovala je vasico. Na njeni levi je stal lesen znak na katerem je v bež barvi s pisanimi črkami pisalo: Delerin. Babica je kar žarela od sreče, ko je opazovala njen rojstni kraj. Ernest je priskakljal iz odprtega avtomobila in se zapodil k drugim članom njegove vrste, ki so ga z rahlo zadržanostjo ljubeče sprejeli. Tisa se je pognala v gozd in pustila kovček za seboj, a babica se je le široko nasmehnila in si v glavi verjetno mislila, da ni nič narobe če dekle raziskuje naravo. Tisa je tekla v gosto zelenje in ni gledala nazaj. Z roko je nežno oplazila najbližje deblo in presenečeno odskočila ob ugotovitvi, da je mah moker. Vendar ji je čudovitost narave preko lic pričarala nasmeh. Počutila se je kakor takrat, ko je kot majhen otrok prvič okusila sladoled – dlje, ko je čudovitost zadržala v ustih, več okusnih not je odkrila v njej. Drevo je tesno stisnila k sebi in zavzdihnila. Ni si upala pomežikniti – bala se je, da bo kakšno še lepšo stvar zgrešila. Njene oči so videle zeleno, zeleno v vsej njeni veličini. Že drugič ta dan ji je postalo jasno, zakaj je njena mati to barvo naravnost častila.