Brado je naslonila na kolena in poslušala, kako so se ostali otroci v strahu pogovarjali. Nekatere je skrbelo le to, če bodo dobili kaj zajest, a druge je še vedno skrbelo, da ne bodo nikoli prišli domov.
Visoki in črni škornji so začeli odmevati po hodniku. Celotna soba je takoj utihnila, a ona se ga ni ustrašila. Bila je pogumna in še naprej ležala na neudobni postelji. Koraki so se slišali vedno bližje. Vsi so že bili v vrsti kakor vojaki le ona ne. Opazovala je kako so mirno stali in globoko dihali. Olivia je obrnila pogled proti njej in se Avi zaskrbljeno zasmejala. »Pazi se Ava.« je zašepetala. Rahlo je prikimala, čeprav je vedela kakšne bodo posledice. Vedela je, da se je ona, Ava Mary Johnson spravila v nevarnost, a jo je njena najboljša prijateljica vseeno podpirala.
Vrata so se končno z jezo odprla. Zaprla je oči in se odločila, da se bo spopadla s strahom. V sobo je vstopil gospod, ki vsem otrokom obljublja, da bodo s trdim delom prišli domov, vendar jih že večina ve, da se to ne bo zgodilo. Človek poln samega sebe, ki izkorišča otroke za delo, da je lahko on bogat.
Gospod James Brown je ostale hitro preletel, ter v petih sekundah ugotovil, da je otrok le šest.

»Ava! Takoj se postavi v vrsto poleg ostalih!«
Z desno roko si je popravil njegove rjave lase in zavzdihnil. »Takoj pridi v vrsto!«
»NE!« je zakričala nazaj. »Dovolj imam!« James Brown se je zasmejal a jo trenutek zatem ostro pogledal. »Potem bo pa treba na grd način.«
Hitro je pristopil do Ave in jo zgrabil za roko kot da je utež. »Ne bo več ukazovanja!« je zahlipala. Gospod Brown je v veselju odkimal z glavo in ji medtem, ko jo je vlekel iz sobe zašepetal na uho: »Ne veš v kaj si se spravila.«
S solzami ga je pogledala v njegove hladno modre oči, vendar je niso želele pogledati nazaj. Hlipala je v strahu in požirala slino.
»Oprostite gospod Brown, ubogala bom obljubim!« Je rekla in ga pogledala z žalostnimi očmi. James jo je pogledal in se nasmehnil. »Prav, ampak čaka te en teden dela brez premora.«
Ava je prikimala. Gospod Brown se je obrnil, vendar še preden je naredil prvi korak, je ona že izginila po hodnikih. Zaslišala je kričanje gospoda Browna, ki je poklical stražo, a mlade noge so vseeno tekle hitro.

Izgubljala se je po temnih hodnikih, skušala je iskati neke namige kje je, vendar so bili vsi hodniki natanko enaki. Ko je prehodila že vsaj deset dolgih hodnikov, je na naslednjemu bilo nekaj drugače. Ta je imel majhno okence, veliko kot plakat. Odprla ga je in pogledala navzdol. Morala bi skočiti vsaj kakšnih deset metrov, kar pa bi težko preživela. Slišala je korake, ki so se slišali vedno glasneje. Usedla se je na okno in rahlo sklonila hrbet. »Pozor,« je naznanila svoj odhod in še zadnjič pogoltnila slino, »Zdaj!« Odrinila se je in nekaj sekund lebdela v zraku. V trebuhu jo je stiskalo od vedenja, da bo umrla a je vedela, da je naredila pravo stvar. Slišala je le še kako je trčila ob betonirana tla, nato je pa zaprla oči.

Začela je slišati kako se medicinske sestre in zdravniki pogovarjajo. Njene oči so se začele rahlo odpirati. »Ah...« Je Ava tiho rekla in se prijela za glavo.
Vsi okoli nje so jo pogledali in ostali brez besed. »Oh, dobro jutro gospodična,« je eden od zdravnikov rekel. »kako si spala?«
»Kje sem?« je rekla, »nimam denarja, da bi plačala zdravnika...« Zdravnik se ji je nasmehnil in rahlo pomežiknil. »Ne skrbi,« jo je pomiril, »si v bolnišnici Johnson, ki je bolnišnica, za katero ni potrebno plačevati in je prijazna družinam in otrokom.«
»Ampak kako je to možno?« je tiho vprašala, »ali sem preživela?« Zdravniki so se spogledali. »Ja, si, ampak si tudi spala 6 let,« je pojasnil doktor Daniel Smith.
»Seveda in zdaj sem se znašla v neki komediji, v kateri se desetletni otrok spremeni v šestnajstletno najstnico,« se je v sarkazmu nasmehnila, »čudovito.«

Sledila je minuta tišine nato pa je medicinska sestra vprašala: »Ali naj sporočim njeni mami, da se je zbudila?«
Doktor Smith je globoko zavzdihnil nato pa prikimal. Z neznanimi ljudmi je v dolgočasni in prazni sobi, živa po deset metrskem padcu. »Čudeži se dogajajo,« si je zašepetala »pa tudi, če v njih ne verjameš.«
Stresla je glavo in še enkrat premislila kaj se sploh dogaja.