Strmela je v bel strop, ter čakala na novice. Na stropu so bile prilepljene nalepke, metuljev in živali. Spominjala se je Olivie in vseh prijateljev tam. Ampak, najbrž so že vse pobili. Ob misli na to, je Avi skoraj pritekla kakšna solzica. Njeno srce je dobilo rahlo krastico. Z desno roko si je pokrila usta in zaprla oči. Mučijo nedolžne otroke, ki niso naredili popolnoma nič. Ava si je močno želela to ustaviti. Ozrla se je naokoli, ter kmalu ugotovila, da zdravnikov ali medicinskih sester ni nikjer blizu. Pogledala je proti velikemu oknu, ki jo je klical naj zbeži.

Zopet bo pobegnila čez okno, ampak tokrat bo rabila skočiti le meter ali dva. Stopila je iz postelje, nekoliko omotična, vendar dovolj pri moči za pobeg. Ko je odprla okno, je začutila kako ji je veter v njene svetle lase zapihal. Brez problema je skočila in začela teči na vso moč. Sploh ni vedela, zakaj beži pred zelo prijazno bolnico, vendar je ena stvar, ki jo bo Ava zmeraj zahtevala, ne glede na vse. Svobodo.

Njena pižama ji je plavala v vetru. Nekaj metrov stran se je pripeljal mali moder avto za dve osebi. V njem je bila temnolasa ženska, s katero sta si dali kratek očesni stik. Avto se je še nekaj sekund vozil nato se pa takoj ustavil ob cesti. Zavore so zacvilile in Ava si ni mogla kaj, da ne bi pogledala, če je vse v redu. Ozrla se je nazaj še zmeraj v teku. Ženska je stopila iz avta in jo pogledala. Na sebi je imela stara oblačila, pod očmi pa podočnjake. Ava se je ustavila. Gledali sta druga drugo.

»A-Ava?«
»Mami?« je Ava tiho vprašala, »mami!« Stekle sta druga proti drugi in se objele. Roke Emme Rose Johnson so bile prepotene od nervoze, njen obraz pa poln v solzah.
»Dvanajst let, te nisem slišala govoriti. Dvanajst let!«
»Saj vem. Oprosti,« spustila me je iz objema in me zaskrbljeno pogledala, »rada bi govorila z policijo. Mislim, da imam veliko informacij za njih.«
Ava si je obrisala solze in dobila na sebe resen obraz, ki je pomenil, jezo, do tega, da ni videla mame dvanajst let.
Avina mami je prikimala ter se ji nasmehnila. »Zdravniki pa te naj še malo iščejo, saj jim ne bo odveč,« sta se nasmejali in se z roko v roki odpravili do avta. Toliko sta si imeli za povedati, da sta govorili neprestano druga čez drugo. Peljali sta se po enemu mestu v katerega si želi vsak. Kjer je mesto živo. London.
Panoramsko kolo in Big Ben sta ji zopet dala, otroško igrivost.

Ko sta prišli do policijske postaje sta mogočno stopili iz avta in se zapodili proti vhodnim vratom. »Dober dan,«
»Pozdravljeni, kaj je narobe?« Je mlad moški odzdravil nazaj. Njegovi rjavi lasje so bili počesani nazaj, zelene oči pa so se svetile v sončni svetlobi.
»Imam podatke o vseh pogrešanih otrocih,« sem odvrnila, »in res bo pomagalo družinam, ter vsem otrokom.«
Policist je nekaj časa strmel v njene rjave oči nato pa prikimal. Sprehodili so se mimo hodnikov in zaporov ter končno prispeli do zasliševalne sobe.
Ava se je izkašljala in rekla: »Lahko bi začela s tem, da sem bila ena izmed tistih otrok,«
Povedala je vsega kar se spomni, od kako so jo pri štirih letih v trgovini neopazno ugrabili do tega, kako je pobegnila in padla v komo.

»Hvala vam za te podatke. Naredili bomo vse v naši moči, da to ustavimo,«
»Rada bi pomagala,« sem izrekla, »veliko stvari vem, prav bi vam prišla.«
Policist je pogledal v tla ter začel majavo zmajevati z glavo. Nato jo resno pogledal in odprl usta. »Vi to resno mislite?«
»Prvo kot prvo, ne vikajte me, drugo kot drugo, ja. Resno mislim,« vstala sem in stegnila roke na mizo, »in razen, če želite imeti še enkrat veliko otrok pogrešanih, me potrebujete. Zato poskusite enkrat za boga narediti nekaj prav!«
Policist jo je pogledal s prekrižanimi rokami nato pa zavzdihnil. »Prav. Ampak na lastno odgovornost!«
»Jaz sem lastna odgovornost,« je odvrnila.

PRED DVANAJSTIMI LETI
»Mami!« je štiriletna Ava skušala priklicati mamo na zemljo, »mamiiiiiiii!«
Mladoletna mama Emma jo je končno pogledala. Vedno nasmejana Ava jo je gledala s prikupnimi očmi. Njeni svetli lasje so se svetili v ogromnih lučeh nakupovalnega centra. Oblečeno je imela modro majico s kratkimi rokavi in kavbojke.
»Oprosti Ava,« je stresla glavo »zasanjana sem bila, kaj je?«
Še preden je Avina mami končala stavek je že s prstom kazala na oder, kjer je bil čarovnik, ki je delal trike. »Prosim mami greva pogledat,«
»Prav greva,« je Emma rekla. Telefon si je začela pospravljati v svojo majhno torbico, vendar je v tem času Ava že stekla v široko množico ljudi.

»Ava!« je njena mami začela kričati po vsej trgovini, »Ava, kje si?«
Vsi ljudje so jo gledali čudno, vendar Emme to ni zanimalo, le želela je poiskati njeno Avo. Ljudi je začela spraševati, če so kje videli punčko s dvema svetlima čopkoma in s kavbojkami, vendar je nihče ni nikjer videl. Dolgo časa jo je že iskala po celotnem nakupovalnem centru, a je vse bilo zaman.
Ko se je naveličala kričanja se je usedla na prvo klop ter iz svoje majhne torbice potegnila plastenko vode. Kdo bi si mislil, da se v majhno torbico, kot knjiga, da spraviti plastenko vode.
Moški, ki je sedel na enaki klopi se je približal Emmi.
»Videl sem jo,« je rekel in jo resno pogledal. Avina mami ga je z velikimi in presenečenimi očmi pogledala, nato pa prepoznala njegov obraz.

»Alexander?« je presenečeno vzkliknila, »kaj delaš tu?« Spomnila se je kako sta v srednji šoli bila par, potem pa se je preselil v Avstralijo. Še eno leto po tem je bila žalostna, vendar ga je do zdaj že pozabila. Ko je Emma končno dojela, koga gleda v oči je rahlo zardela.
»Prišel sem, že nekaj let nazaj,« je pojasnil, »dojel sem, da me tu potrebujejo.« Emma je globoko vdihnila in pogoltnila slino.
»Si jo res,« je začela in naredila kratek premor, »videl?« Čakala je na odgovor, a ga ni dobila. Njegove modre oči so ga gledale, ter mu želele nekaj sporočiti, kar Emma ni mogla razbrati. Bil je tiho kot miš, kot, da je nebi bila tam. Po nakupovalnem centru se je zaslišal čuden brneč zvok, nekaj sekund za tem pa je elektrika preprosto izginila. Vse luči, ki so ji prej slepile oči so izginile, oder je utihnil, ljudje pa tudi.
»Edino kar ti lahko povem,« je Alexander končno začel govoriti, »je, da ne bom pustil, da se Avi kaj zgodi.«
Začel je teči stran od nje. V temi ga je hitro izgubila. S solzami je odšla domov.