zbudile so me strele. Anna mi je posodila svojo jakno, saj je imela dve.čez pet minut se je med dež primešala manjša toča. ena me je udarila v nos, drugače pa ni bilo tako hudo. Bela puščica pa ni imela sreče. črne oči so ji besno švigale sem in tja. tega nisem mogla videti, a sem začutila njeno bolečino ko jo je udarila toča.z krili pa je imela težavo. niso bila grajena za letenje v toči in nas je zato premetavalo. Anna je Belo puščico osmerila navzgor in kmalu smo prileteli nad oblake. tam je prav prijetno sonce. "kar pusuši se! kmalu bomo mogle nazaj dol!" mi zakliče. sonce je tako močno da mi je jakno posušilo v treh minutah. ampak jakna še ni bila suha pa je Anna belo puščico poslala nazaj dol.
toča je nehala padati je pa deževalo močneje kot prej. ni se mi zdelo logično. spustile smo se še bolj dolj in ugotovila sem, da letimo nad morjem.
takrat sem zagleala otok. bilo bi veličastno, če ne bi deževalo. sedaj sem zagledala druge otroke, zmaje in druge jahače. z Anno sva ne ravno nežno pristale. sestopila sem z luskastega prevoza. Anna me je prijela za ramena. "zdaj pa to: jaz sem tvoja varuhinja. to pomeni da... no saj boš videla. ne smem preveč povedati. " nasmehnila se je in pokazala navzgor po bregu, kamor so se vzpenjali drugi otroci. stekla sem za njimi in prišla na vrh.
tam nas je pričakal nekakšen moški, ki niti približno ne bi mogel biti moški ki sem ga jaz spoznala malo prej (pred tremi urami).
"to je... boste jo pač sami poimenovali!" je rekel. "navodila so: pridete v lepi vrsti noter. tam se posedite po stolih. ne se prerivat, dovolj jih je! ko se posedete, položite roko poleg tistega kar je predvami, neglede na to, kako izgleda! razumeli?
potem če se kaj zgodi, karkoli neobičajnega, pojdite v samotno sobo na strani, dovolj jih je. spet ponavljam, DOVOLJ JIH JE!!!"
s tem "dovolj jih je" mi je že rahlo presedal.
"tam počakajte, dokler vam ne odpremo vrat! razumete?!" ko smo vsi pokimali, nas je spustil noter v LEPI vrsti. posedli smo se in na srečo so vsi razumeli, da "jih je dovolj".
bolje sem si pogledala prostor. ne samo prostor, vse. ob leseni okrogli, orjaški mizi je bilo točno 50 stolov, če si temu lahko tako rekel (ne, nisem štela, sumim da jih je 50). točno 50 stolov je zasedlo točno 50 otrok. vsak je pred seboj imel... jajce?!
očitno je bilo točno 50 jajc vsako pa je bilo drugačno. jaz sem pri sebi imela tako belo in gladko, da to zagotovo ni bilo moje. prostor je bil tako temen da sem videla samo mizo. "roke dajte poleg jajca. če se karkoli zgodi greste tjale!" luči so posvetile tako da so "narisale" poti skozi temo. "kar po teh poteh boste šli."
roko sem dala poleg jajca in si v mislih štela do deset. nič. vsi smo se premaknili naprej in čez pet sekund sem slišala krik. Olivia je stekla po poti iz svetlobe z olivnozelenim jajcem. pomaknemo se naprej. jaz pristanem pri temno modrem jajcu z rumenimi pikami. roko položim poleg njega in med mojo roko in jajcem se splete mala nitka in stresla me je statična elektrika. zgrabim jajce in brez besed odhitim po najbližji poti. stopim v majhno sobo, kjer so se za mano zaprla vrata. bila so rešetkasta. jajce se je odprlo in ven je prišel črn dim. oblikoval je podobo zmaja, potem feniksa in na koncu samoroga. te podobe so se menjavale in na koncu se ustavi na samorogu. nejeverno sem zmajala z glavo. kako je mogoče, da ravno jaz dobim samoroga. na steni opazim napis. SAMOROG: niso klasični samorogi iz pravljic ampak temačni samorogi. potrebno jih je hraniti z mesom... napis je izginil jaz pa sem pogledala samoroga ki je zdaj iz dima postal pravi. dotaknila sem se ga in na steni se je izpisalo ime ji je Kraljica noči samoroginja je dvignila glavo. mislila sem da je črna. ampak ko sem jo pobližje pogledala sem ugotovila da je zelo temno modra. imela je belo liso od čela do smrčka. rog je bil rahlo zavit navzgor in izgledal je kot kristal. v kotu sem opazila oprsnico in na njej napis "nadeni jo" . zato sem jo. vrata so se mi odprla in s Kraljico noči sva stopili ven. moški mi je pokazal pot iz luči in odšla sem po njej...









upam da vam je všeč