1. 9. 2024

Vsako novo šolsko leto je nov začetek. Ne samo začetek novih prijateljstev, ljubezni in drame, temveč tudi začetek novih doživetij. Kot vsako leto zapored, obiskujem Osnovno Šolo Rainingwood. Najpomembnejša in največja šola v celotnem mestu Rainingwood, zato je po njem tudi imenovana.

Vendar pa se je prvi šolski dan začel precej nepričakovano...

Iz sanj me zbudi tečen zvok budilka in nemudoma se jo odpravim izklopit, preden mi počijo ušesa. Nato pa se zazrem v čudovit sončni vzhod in očarano strmim v njega. Kot, da se tudi sonce zaveda tega posebnega dne. Nenadoma me zmoti zvok siren. Izza dreves se po cesti pripelje reševalni avto in hitro drvi v smer šole. Čeprav pogosto videvam reševalne avte, ga v našem naselju še nisem opazila.

Zaradi moje velike radovednosti in zanimanja, se kar se da hitro preoblečem in pojem zajtrk. Urno poberem torbo in jo vržem na rame, nato pa stečem iz hiše kot, da me lovi FBI. Tečem proti šoli in sirene vedno bolj razločno slišim. Nato pa me ustavi policist.

"Hej mala, kam pa ti hitiš?" me je vprašal.
"No, v šolo se mi mudi..."
"Kaj nisi opazila, da se v bližini tvoje šole nekaj dogaja? Vstop v to območje je trenutno prepovedan, saj je še vedno lahko nevarno. Učiteljice ti bodo že opravičile."

V strahu, da se ne bi razumela s policistom sem pogovor raje prekinila in se obrnila. Nekaj v meni me je še vedno vleklo do dogajanja, a naenkrat je v moji glavi postvetila lučka. "Bling!"

Neopazno sem se odpravila v majhen gozdiček blizu šole. Še enkrat sem preverila, če se tudi tu skriva kakšen policist. Vstopila sem in začela hoditi v smeri šole, da bi se lahko čim bolj približala. Umikala sem se vejam in koreninam in končno prišla do šole. Točno pred vhodom sem videla policijski in reševalni avto. Ustrašila sem se, ko sem videla ležečega človeka, pokritega z belo rjuho. Za njim pa se je policistom upiral zamaskiran črn možak. Nekaj hudega se je moralo zgoditi.

Želela sem se še približati, ko se me je nenadoma nekdo dotaknil za ramo.

"Kaj nisi razumela, da se ne približuj?! Poklical bom tvoje starše!" se je za mano oglasil policist. Na smrt me je postalo strah in želela sem zbežati, vendar sem se spomnila, kaj se zgodi, če bežiš policiji... Ampak kaj se zgodi, če te policist zaloti na nevarnem območju? Najbrž je slabše...

Začela sem teči in policist se je drl za mano, naj pridem nazaj. Samo čim dlje stran sem tekla in kmalu opazila, da policist teče za mano. Še bolj me je postalo strah zato sem pospešila. A policist je bil prehiter,

"Pa te imam smrklja mala!" se je razjezil in me močno zgrabil za ramo. "Bova kar do tvojih staršev šla!"
"Ne!" sem se upirala in bila sem že na koncu s solzami.
"To se zgodi, če bežiš policiji," je še povedal. Ja, očitno nisem ravno dobro razmislila o pobegu...


Policist me je držal za ramo in morala sem mu povedati, kje živim. Začela sem jokati, saj se nisem mogla zadržati.
"Ne jokaj, sama si si kriva, da ne upoštevaš pravil!" Ni odnehal, še naprej me je kregal.
"Koliko si sploh stara?!" me je vprašal, a mu nisem odgovorila. "Povej takoj, ali pa bo še slabše, kot bi lahko bilo!"

Nisem mu imela namena izdati starost. Tudi on je nato utihnil.

Ko sva prišla do hiše, me je rahlo izpustil, da je lahko preveril telefon in takrat sem zagledala priložnost. Nikoli si nisem mislila, da sem taka, a... Zbežala sem mu še enkrat.

"O, ti!" Se je drl in spet začel teči za mano, ko mu je telfon padel na tla. Moral ga je pobrati, a takrat sem bila že predaleč. Uspelo mi je pobegniti.