1.SEPTEMBER 2025
Odprla sem vrata in z Enye sva stekli v mrzlo jutro, vstati je pač treba ne glede na vreme. Vso pot do šole sva tekli, čeprav si po dveh mescih poležavanja na hrvaških pažah res nisem želela v to smrdljivo šolsko zgradbo polno prežvečenih čigumijev. Ko sem vstopila v šolo, se je moje upanje da bo to leto boljše od prejšnjih petih razblinilo. Nek tip se je z vso silo zaletel vame da sem se zaletela v steno in si zlomila očala. Pokleknila sem, odprla torbo potem še puščico in si z selotejpom zalepila očala. Enye je billa že v svojem razredu. Z lepljenjem očal sem izgubila veliko časa in do učilnice sem mogla tečti. Uspelo mi je do učilnice priti pet minut pred začetkom pouka. Vsedla sem se v srednjo klop in zaprla oči. Groza! Novo šolsko leto se je začelo in ne verjamem, da me bo letos rešilo to da se zapodim v učno snov in preslišim žaljivke. Mislim da bom spet sedela sama... Svoj piflarski nos sem zapičila v neko francosko knjigo in začela brati, potem pa se je zgodilo nekaj res čudnega. K meni je pri sedel najlepši možni fant NA SVETU! Mislila sem da me bo popolnoma ignoriral, ampak potem mi je rekel : Oj! Jaz sem Tin. Popolnoma zmedena sem dvignila pogled in rekla točno to : Bon... Mislim Ojla....Tin...Ime mi je M...Mye. Mislila sem da se bo začel smejati moji nerodnosi in mojemu imenu, pa se ni! Samo nasmehnil se mi je in videla sem, da je hotel nekaj rečti, ampak potem je prišla naša razredničarka in učiteljica za glasbo, gospa Murfi. Zdela se mi je prijazna. Povedala nam je kako bo v šestem razredu in zahtevala, da se predstavimo. Vse je bilo v redu, dokler nisem bila na vrsti jaz! Mislim, nihče se ni smejal mojemu imenu, zapletlo pa se je ko sem mogla povedati koliko sem stara. Iz nekaj koncev učilnice so se razlegale take stvari kot : Včeraj je imela enajsti RD!? Saj je še froc! Kaj sploh dela v šestem razredu!? Učiteljica jih je srepo pogledala in nadaljevala s svojim govorom. Povedala je da bo po tej uri glasba in da bo preverila pevske sposobnosti vsakega. Super! Sem pomislila, še en način, da se popolnoma osramotim! Kot da ni dovolj že smešno ime in moja čudaškost! V tistem trenutku pa je učiteljičin telefon zazvonil. Murfijeva je nekaj časa poslušala s čudnim izrazom na obrazu, potem pa prekinila. Mye, je rekla učiteljica, domov moraš! Za tvojo sestrico Enye gre! V tistem trenutku sem se počutila, kot da je umrl en del mene in da že toni v pozabo. Nič nisem rekla, samo zgrabila sem torbo in stekla domov. Tam sem na tleh dnevne sobe zagledala svoja objokana starša, ki sta v rokah držala Enye. Samo stala sem z odprtimi usti in iz sebe nisem morala spraviti nobene besede, medtem ko so mi solze polzele po licih. Stekla sem v sobo, se vrgla na posteljo in zaspala. Zbudila sem se in zavpila : TAKIH STVARI NOČEM VEČ! ZAKAJ JAZ!?