Vivian
»Zdaj se že lahko nehaš delati, da spiš,« se zahahlja Casper nekje v moji bližini. Kako je vedel? Poraženo odprem oči. Naslanja se na lesen steber moje ogromne, starinske postelje. Rdeči lasje mu ljubko padajo na oči v katerih se še vedno iskri od hudomušnosti.

»Dobro jutro, kraljična!« se nasmehne.

Želim mu odgovoriti, ampak imam suha usta. Princeska… Tako me je imenoval Keith…

»Lahko dobim malo vode?« vprašam namesto pozdrava. Nehote je moj glas trd in hladen.

Casperju se nasmešek izbriše z ustnic: »Ja, seveda,«

»Kaj se je zgodilo?« vprašam, ko na pladenj z eno roko nalaga zajtrk.

»Veliko stvari. V miru se usediva in ti bom vse objasnil,« Pristopi k meni in mi položi pladenj v naročje, ob tem tako tesno stiska ustnice, da so povsem bele.

»Oprosti, nisem te želela prizadeti,« skrušeno se zavem napake. Saj ni on kriv.

»Je že v redu, ne zamerim ti,«

»Hvala,« dlan mu spravljivo položim na podlahet. Casper sunkovito trzne in se odmakne od postelje.

Osuplo se zazrem vanj: »Poškodovan si,« mi končno kapne.

»Dobro sem,« na njegovem obrazu se izmenjuje paleta izrazov.

Zajtrk odmaknem in se usedem na rob postelje. »Nisi,« vstanem in naredim nekaj korakov, presenetljivo dobro se počutim.
»Vivian počivati moraš,« seveda ne more iz svoje zaščitniške kože.

»Dovoli, da najprej pogledam tvojo roko,«

»Ne, pa če ti pravim, da sem dobro. Poleg tega ne smeš porabljati magije,«
Vem, da ima prav, ampak se ne zmenim, za njegova svarila.

Casperjevo dlan nežno vzamem v svojo. Obe sta polni drobnih brazgotin in zgubani od mraza, ter razmer skozi katere sva šla. Rokav njegove srajce zaviham navzgor. Čutim, kako se njegovo dihanje pospeši. S palcem zaokrožim po njegovi dlani. Okoli podlahti ima zavezan povoj. S prsti nežno odvijem tkanino. Ob pogledu na grozno črko A, ki je vrezana globoko v njegovo roko presenečeno zamežikam. Rana se je vnela, ampak vem, da ni le to. Koža okoli se iz rožnate preliva v vijolično.

»Strup,« dvignem glavo in ga pogledam v oči. »Kaj se je zgodilo? Casper kdo ti je storil to?«

»Vivian…« moje dlani vzame v svoje in priviha rokave spalne srajčke. Na obeh podlahteh imam enaka znamenja, vendar so moja lepo zaceljena.

Brez besed me odvede k postelji in se usede poleg mene. Nato mi v roke potisne kozarec vode in začne govoriti. Vse je tako… grozljivo. Takoj mi je jasno, da nimam pojma kdo sploh sem. Ne, sanja se mi ne več. Zmaji, Julya, Casper, ogenj, tiger, voda, tema… Avalon. Beseda se mi zavrta v misli.

»Avalon… šepnem.

»Kaj?«

»Nič,«

»Nevihte noč in teža groma,
bojevitost, divjost pestra.
Več kot ena moč je dana,
pokopana od tega ena.
Otrok tvoj dar je zmajev,
kri vilincev, strah premnogih.
Jeza te njegova zruši,
kri suši se na nje kroni
ko prišel bo čas ob času
se prerokba uresniči.
Vloga njegova bo velika,
Strah, trepet vseh je bitji
mu na glavo je krono položiti.«

»Ti… Poznaš jo…« Casper zapiska kot še nikoli in prebledi, da je videti hujši kot jaz po mesecu brez krvi.

»Ja…« skomignem in mu vrnem na pol poln kozarec, ki ga na dušek izprazni. »Moja mama, ona mi jo je predala, imela je svetlobniško kri,«

»Vivian, nikomur ne smeš izdati tega kar se je zgodilo in tega kar veš. Nevarno je. Nihče te ne sme slišati izreči teh vrstic,«


»Ne bom, obljubim!« ob teh besedicah se nekoliko sprosti.

Potegnem ga v negotov prijateljski objem: »Dolžna sem ti življenje. Že drugič,«

»Ničesar mi nisi dolžna, moje delo je, da te ščitim,«

»Utihni! Ostali stražarji zagotovo nimajo toliko skrbi kot ti,«

»Ampak imam jaz zato veliko bolj razburljivo življenje,« razmakneva se drug od drugega, ampak sva si še vedno tako blizu, da na licih čutim njegovo sapo. S prsti pogladim vneto znamenje. Ne brani mi, ko spustim magijo skozenj in se rana nekoliko pozdravi. Koža je še vedno rožnata.

Njegove ustnice nežno razprejo, a še preden bi uspel izreči eno samo besedico ga prekine trkanje. Kot bi bil na vzmeteh se požene na noge.

»Kraljica, vodja vas želi osebno srečati v pisarni. Nekaj pomembnega vam ima povedati,« se oglasi sel v popolnoma beli kraljevski opravi.

Spogledam se s Casperjem. Komaj opazno odkima. Njegove oči izražajo opozorilo in kanček strahu. Debelo pogoltnem in odslovim sla.

»Ni dobro?«

»Niti pod razno. Karkoli boš videla tam, Vivian, ostani močna. Vodja zna hoditi po rezilu noža. Ne bo ji mar, da si kraljica. Ona je… zlobna. Tam bom če ti kaj stori,«

»Močna sem, znam se postaviti zase…«

»Ne podcenjujem te, samo opozarjam. Nasilje ni njen način…«