Pozdrav vsem, ki to berete!
To je izmisljena zgodba (ne moj dnevnik) in vsaka podobnost z resnicnimi osebami je zgolj nakljucna.
Upam, da vam bo vsec in uzivajte v branju!


Zunaj je lilo kot iz skafa. Na zaroseno sipo sem risala srcke in smejkote. Kdo je vedel, kaksen bo moj prvi solski dan. Samo upala sem lahko, da bo minil hitro in brez nenavadnih dogodkov. Kako sem se motila.
Avtobus je zavil na postajo, pritisnila sem tipko STOP in izstopila. S cmokom v grlu sem zakorakala proti soli.

V avli sem se poskusala znajti, ampak ob toliko najstnikih je bilo to nemogoce. Nekako sem se vseeno uspela prebiti do svojega razreda in se pri tem zaletela v neko punco.
"Oprosti," sem se hitro opravicila in poskusila pobrati zvezke, ki so ji pri trku padli iz roke. To je zelela narediti tudi ona, zato sva trcili z glavami.
"Oprosti!" sva vzkliknili v en glas.
Punca se mi je prijazno nasmehnila. Imela je dve rdeci kiti in ocala s crnimi okvirji, ki so se lepo ujemala z njeno majico in obliko obraza.
"Mandy sem," je rekla in mi ponudila roko. Rokovali sva se.
"Jaz pa sem Nina," sem ji odvrnila in s pogledom osvrknila uro na steni. Kazala je dve minuti cez osem. "Zamujam na uro, moram iti."
Mandy je prikimala. "Jaz tudi," je rekla, pomahala in odsli sva vsaka v svojo smer.
Zamudila bom ravno na prvi solski dan? sem pomislila. Ampak nisem bila dolgo zaskrbljena, saj sem navsezadnje spoznala novo prijateljico.
Prijela sem za kljuko in odprla vrata razreda.
"... seveda pa omarice-" Uciteljica je prekinila svojo razlago in se malce jezno zazrla vame. "Glej no glej," me je premerila. "Ali se takole prihaja v razred?"
Zardela sem, hitro odkimala in se opravicila. Uciteljica, gospa Ferdinadh, je kratko pomignila proti klopem in mi s tem dala znak, da se lahko usedem. Sedla sem v drugo vrsto, zraven manjse punce s skodranimi blond lasmi in modrimi ocmi.
"Seveda pa se omarice ne cistijo same: za cistoco morate poskrbeti vi," je nadaljevala uciteljica. "Zdaj pa se lahko vsi malo bolje spoznamo. Naj vsak pove svoje ime in kaksen hobi."
Otrpnila sem. Nisem zelela se enega ponizanja, vseh pogledov, uprtih vame, medtem ko govorim o najbolj dolgocasnem cloveku - sebi.
Slisala sem polno imen in hobijev. Od risanja pa vse do poslusanja glasbe ... Kmalu bom na vrsti jaz.
Potem pa je na vrsto prisel temnolas, visok, bled fant. Bil je zelo ceden in izjemno samozavesten ter ocarljiv.
"Ime mi je Theo," je zacel. "Moj hobi pa je branje." Uciteljica se je ob omembi branja nasmehnila. Vsi smo lahko videli, da bo on postal ljubljencek vseh uciteljev. Ampak hkrati ni dajal vtisa piflarja, nasprotno: ker je njegov hobi branje je bil videti kot inteligenten.
Na vrsti je bil naslednji ucenec, ampak nisem vec poslusala, ker je bil moj pogled prikovan na Thea. Njegove temne oci, tako skrivnostne so ...
Iz sanj me je prebudila punca na moji levi. "Sem Tania in rada risem," se je predstavila.
Na vrsti sem bila jaz. "Nina sem in rada ... opazujem naravo." Ob tem je nekaj 'kul' clanov razreda prhnilo. Se malo bolj sem se zgrbila na svojem stolu. Zakaj moram biti vedno tako opazna?

Kasneje nam je uciteljica razdelila kljuce za omarice. Malce sem preucevala svojega, ko sta pred mene stopili dve dekleti. Bili sta bogati, popularni, osupljive postave in popolno naliceni.
"Bi zamenjala kljuc od omarice?" me je vprasala crnolaska. Ton njenega glasu me je opozarjal, naj to nemudoma storim. Ampak jaz ga nisem poslusala.
"Ne, moj se mi zdi cisto v redu. Zakaj?" Nisem si zelela kar takoj nakopati kupa sovraznikov, ampak vseeno ji nisem hotela kar tako prepustiti svojega kljuca. Vem, da se slisi noro, vendar me je zanimalo, kaj je tako posebnega na mojem kljucu omarice.
Crnolaska me je samo zlobno premerila. "Potem pa nic. Lahko ti je se zal." In s temi besedami je odvihrala stran, druga punca pa z njo.
Namrdnila sem se. Naj kar gre. Kaj pa je tako posebnega na mojem kljucu? Takoj, ko sem to pomislila pa sem ze vedela odgovor.
Moja omarica je zraven Thea.