*b*poglavje 5./Nočni obisk in veliko naloge (2.)*b*
*modra*sreda-3.9.*modra*

Imeli smo deset minutni odmor, nato pa še zadnjo uro tega dneva, zdravje zmajev. "Toliko naloge že imamo!" je tarnal Jack. "Bodi vesel, da imamo za vse to vsaj dva dneva če ne več časa." mu je odgovoril Sebastian. Odšli smo na drugo stran nadstropja, kjer je bila učilnica za zdravje zmajev. Naenkrat pa sem se z roko dotaknila nečesa mrzlega v mojem žepu. Ven sem povlekla lusko. Nežno se je svetila v modri barvi. Hitro sem jo spravila nazaj v žep in se delala kot da se ni nič zgodilo. Kmalu je prišel učitelj Smith, in z Amris sva odšli do najine mize. "Dober dan, pripravite prosim svoje liste." je rekel učitelj, in začela pobirati liste. Na njih smo morali napisati podatke o zmaju: kako mu je, katere vrste je, ime lastnika, soba lastnika, kako je visok, če ima kakšno bolezen itd. "Superca. Danes si bomo napisali nekaj osnov, ki si jih nismo uspeli včeraj, in napisali si bomo tudi recept za eno zdravilo, ki ga bomo kasneje tudi poiskusili na majhnem zmajčku, ki nas že čaka v sosednji sobi." je rekl učitelj Smith in na tablo napisal velik naslov: Za začetek. Narisal je zmaja vrste ognjeni, in začel nekaj označevati. "Zdaj pa si prerišite to, in napišite točno tako kot sem narisal. Če ne, bodo problemi." je rekel, se vsedel za mizo in začel pregledovati liste o naših zmajih. Ko smo končali, je na tablo napisal sestavine in postopek za zdravilo. "To zdravilo zdravi luskopad. Majhen zmajček v sosednji sobi ima luskopad, in poiskusili ga bomo pozdraviti." je rekel učitelj in nas odpeljal v sosednjo sobo. Vsak je dobil svoj lonec, in začeli smo pripravljati zdravilo. "Imate petinštirideset minut, da dokončate zdravilo. Nato ga bomo preiskusili." je rekel učitelj, in začel štopati. Pogledala sem na recept, in začela delati po postopku. Najprej sem potrebovala korenine zelenega regrata, posušene bodice kostanja in med, ki ga nabirajo posebni črmlji naše šole. Vse to skupaj zmešaš, pustiš da zavre, in po točno dvajsetih sekundah vretja dodaš lusko tega zmaja. Nato bi se moralo zdravilo spremeniti v gosto zmes beš barve. No, moje ni bilo ravno beš, ampak bolj belo. Vseeno sem zmes dala v poseben lonček, se podpisala in pustila da se je ohladilo. Nato je nastala krema. "Tako, konec je. Petinštirideset minut je preteklo." je rekel učitelj, pobral naše lončke in jih odnesel na mizo, na kateri je ležal zmajček.

"Tukaj imamo lonček Willa, da vidimo kako ti je uspelo." je rekel učitelj, odprl lonček, in kremo namazal na rep zmaja. Luske so se zasvetile, in iz repa so nehale odpadati luske. "Čestitam Will. Dobil si pet točk." je rekel učitelj in pobral naslednji lonček. Bil je Aprilin. Ni ji ravno uspelo. Luske so spremenile barvo, in samo še bolj so začele odpadati. April, je dobila minus točke. June, Edwardu, Jacku, Sebastianu in Margo, ni uspelo. Amaris in Marie, sta dobili vsaka po pet točk, jaz pa... no, moja krema je bila malo čudna. Bila je bela, in dišala je po pokošeni travi. Ko jo je učitelj nanesel na zmaja, se je ta zasvetil, in skrbelo me je že, da bo zmaj ostal povsem brez lusk. A v tistem, so se vsa mesta, na katerih so bila mazila mojih sošolcev in sošolk, povsem ozdravljena. Luske so dobile nazaj svoj sijaj, in nehale so padati. "Waw, kaj si naredila?" me je vprašal učitelj. "Tako kot je pisalo v receptu. Malo korenin zelenega regrata, posušene bodice kostanja in med. Potem dvajset sekund po vretju dodaš lusko." sem rekla. "Kje pa si vzela lusko?" me je vprašal učitelj. Pokazala sem na mesto, kjer so bile prej luske v najslabšem stanju. "Super, nov recept si izumila." je rekel učitelj. Nekaj si je zapisal v zvezek, nato pa je zvonilo.

Na kosilu, je bilo zopet polno ljudi. Za kosilo so bili tortelini v piščančji omaki. "Kaj bomo počeli sedaj?" je vprašal Edward. "Me bomo najprej naredile domačo nalogo, potem pa gremo v park." je rekla June. Ko smo pojedle smo pohitele v sobo, narediti domačo nalogo, ki jo je bilo res veliko (še od včerajšnjega dneva). Nato sem odšla v knjižnico. Poiskala sem oddelek o šoli. Presenetljivo malo knjig so imeli (samo okoli 30). Izposodila sem si knjige z naslovi *i*Šola za magične živali, Vojna za šolo,*i* in *i*Preteklost naše šole.*i* Nato sem odšla v park, in poiskala svoje prijateljice. Sedele so pod drevesom, in se pogovarjale. "A, tukaj si. Iskale smo te." je rekla April. "Ja, po knjige o šoli sem si šla." sem rekla in pokazala knjige. Usedla sem se zraven njih. Minila je kakšna ura, ko je začelo pihati, in grmeti. "Mislim da se bliža nevihta." je rekla Margo, in pohitele smo nazaj v šolo. Komaj smo stopile pod streho, že se je vlilo. "Veste kaj to pomeni?" je vprašala April. "Celo noč lahko gledamo filme!" se je razveselila April, in stekla po mokrih stopnicah do našega stolpa. A na eni stopnici ji je spodrsnilo, in padla je.

"Samo še malo in bomo tam." je rekla Amaris, ki mi je pomagala pospremiti April do ambulante. Tam ji je medicinska sestra popravila gleženj. Na poti nazaj sem opazila Eleno, ki je še vedno ležala v postelji. "Kako si?" sem jo vprašala. "Vredu. Malo bolje. Medicinska sestra je rekla, da lahko grem nazaj jutri zjutraj." je rekla. "Super, no se vidimo še kaj." sem rekla, in pohitela nazaj, da bi pomagala April po stopnicah.

V sobi, je June pletla kitke, medtem ko sta Marie in Margo gledali grozljivko. "Lessie, pridi sem." je rekla Amaris, potem ko sva pomagali April, sesti na posteljo. "Ja?" sem jo vprašala. "Nič, samo bi gledali kak film?" me je vprašala. Prikimala sem. "In, kako je Amethyst?" me je vprašala. "Vredu. Vse to z Eleno se mu zdi čudno." sem rekla. "O, saj res. Danes, ko sem šla med malico k njemu, so mu odpadle luske. Rekel je, da je to vredu, ampak potem ko smo hodili k zgodovini, so se začele svetiti, in postale so mrzle." sem rekla in iz žepa povlekla luske. "Se ti ne zdi vse skupaj malo čudno?" me je vprašala Amaris in ugasnila film. "Mislim, najprej tisto na sprejemu, potem to z Eleno, potem na izletu, in včeraj na treningu, ter včeraj, ko si učiteljici povedala za Amethysta in je rekla: takšnega zmaja nismo imeli že zelo dolgo. In da ne omenimo danes pri zravju zmajev." je naštevala Amaris. "In brez zamere, ampak tista tvoja krema za luskopad, je bila čudne barve." je rekla. "Ne zamerim ti, ampak prav imaš." sem rekla. "Prosim, ne povej tega nikomur, ampak, gre se za nekaj kar slišim." sem rekla. "Vedno, kadar se zgodi kaj takšmega kot sprejem, tisto na jezeru in zadnjič na izletu, slišim glas, ki me kliče, naj pridem pomagati." sem rekla. "Ampak to še ni vse. Pokliče me Asia, kar me nihče ni nikoli klical. No, že vsaj deset let ne." sem rekla in Amaris me je začudeno pogledala. "Imam nekakšen spomin, ko sem bila majhna, da me je nekdo tako klical. A nevem kdo. V tem spominu je zamegljen videz te osebe, kot bi mi nekdo-" "-izbrisal spomin." sva rekli istočasno z Amaris. "Točno tako. Kot da ta spomin na to osebo ne obstaja več." sem rekla. "No, v eni knjigi ki jo imam doma, piše da ti lahko nekdo izbriše samo del spomina, kot si ti rekla, da se ne spomniš obraza. Včasih lahko ta oseba, ki ti je izbrisala spomin to osebo nadomesti z drugim obrazom ali kaj podobnega." je rekla Amaris. "No, vseeno to je čudno. Vrjetno je kakšna knjiga v knjižnici na to temo." sem rekla in vstala iz Amarisine postelje.

Na večerji sem bila tiho. In z Amaris sva si tu in tam izmenjali poglede. Po večerji je odšla z mano v knjižnico pogledati če je kje kakšna knjiga o izbrisu spomina. Našli sva dve in si ju izposodili. V sobi sva nato gledali knjige, in si izpisovali vse, kar sva našli, in kar se nama je zdelo pomembno. Zunaj je divjala nevihta, ostale punce so gledale filme, medve pa sva v soju majhne luči pregledovali knjige. "Mislim da sem nekaj našla." je rekla Amaris. "*i*Ob polni luni in nekaj dni prej, se spomini, ki so bili izbrisani vrnejo v misli. Niso dokončani, kar pomeni, da prostor ni popoln, osebe ne izgledajo prav, nimajo pravega glasu, ali pa je jezik drugačen."*i* je prebrala Amaris. "Tudi jaz sem nekaj našla, a morava nazaj v knjižnico." sem rekla. Pogledala sem na uro. Deset do desetih. "Imava še deset minut." sem rekla in pohitela iz sobe. Pred knjižnico, sem obstala, saj je knjižničarka že zaklepala vrata. "Kaj pa počneš tukaj ob tej uri?" me je vprašala knjižničarka. "Upala sem, da mi bo uspelo priti pravi čas dol, ampak mi ni." sem rekla, se obrnila in odšla nazaj v stolp. "Ni mi uspelo." sem rekla, in se utrujena zvrnila na svojo posteljo. "Saj boš jutri poiskala knjigo." je rekla Amaris, a zaman, saj sem že spala.
.
.
.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Tole, zelo hiter drugi del prejšnjega dela.
Upam da vam je bilo všeč.
K.:kissing_closed_eyes::popcorn: