Hejla!
Nov delček! Danes malo krajši. Upam da vam bo všeč!
Luv u all
Ananas:pineapple:


*i*Prvi teden*i*
Ta teden je šlel bolj počasi. Vaje pri profesorici Hamsley so bile še vedno kar naporne, a počasi se že začne tisti “flow”, ko telo malo bolje sledi. Vsak dan smo ponavljali koreografijo, popravili malenkosti, predvsem pa nas je profesorica učila, kako s plesom res povedati zgodbo da ni samo gibanje, ampak da se čuti tudi tisto, kar ne znaš povedat z besedami.
Med treningi sem na telefonu veliko pisala s Kaijem. On je tako sproščen in duhovit, da sem se kar nasmejala vedno, ko sem dobila njegovo sporočilo. Včasih me je zafrkaval s kakšnim smešnim meme-jem, drugič pa sva se pogovarjala o glasbi, ki jo oba obožujeva. Ni bilo nič posebnega, samo nekaj preprostega in sproščenega.
*i*Drugi teden*i*
Vaje so postajale težje. Profesorica je vedno bolj pritiskala na nas, da damo vse od sebe. Vsak korak je moral biti popoln, vsak obrat usklajen z glasbo in z zgodbo, ki jo pripovedujemo. Moj solo del je postajal vse bolj zahteven včasih sem mislila, da ne zmorem, a sem se spomnila, zakaj to delam.
S Kaijem sva se spet zmenila za nov zmenek. Šla sva na sprehod, potem na kavo, pa še malo po mestu. Pogovori z njim so mi vedno dajali energijo, čeprav se nisva pretirano pogovarjala o plesu ali šoli bolj sva se smejala in sproščeno klepetala o vseh malenkostih.
*i*Tretji teden*i*
Ta teden je bil pravi izziv. Profesorica Hamsley je začela povezovati vse točke predstave in nas učila, kako delovati kot ena sama celota. Vaje so trajale ure in ure. Pogosto sem bila utrujena, a vsak trenutek, ko sem stala na odru, sem čutila, da se nekaj premika v meni.
Zvečer, ko sem prišla domov, sem komaj čakala, da se spet s Kaijem zmeniva za klepet. Pogovori z njim so postajali bolj osebni, začela sva si zaupati več o svojih sanjah, strahovih in upanjih. Včasih sem razmišljala, če mu sploh kdaj povem, da mi je všeč ampak raje sem to skrivala.
*i*Četrti teden*i*
Predstava je čisto blizu. Vaje so zdaj bile res intenzivne, kostumi, ličila, vsa ta nervoza in vznemirjenje me vedno znova preplavijo. Profesorica ne dopusti nobene napake, vsako gesto gledajo pod drobnogledom.
Ampak kljub vsemu stresu se trudim ohranjati stik s Kaijem. Šla sva na sprehod po parku, kjer sva se pogovarjala o tem, kaj naju čaka. Tudi če še ničesar ne povem naravnost, je nekaj v njegovih pogledih, kar mi pove, da ni vse le naključje.