Hejla!
Jej spet novi delček! Moram vam povedati da se počasi bližamu koncu! Hvala vsem ki berete zgodbo!
Luv u all
Ananas:pineapple:


Zbudila sem se že precej zgodaj, ker nisem mogla več spati. Srce mi je tako močno bilo, kot da bi hotelo skočit iz prsnega koša. Predstava je bila danes. Vsi smo vedeli, da je to zadnja preizkušnja, preden pride ta veliki dan.
Med zajtrkom sem si skušala umiriti misli, ampak je bilo skoraj nemogoče. Moji prsti so se rahlo tresli, glava je bila polna tisočerih vprašanj: “Ali bom vse naredila prav? Kaj če se spotaknem? Kaj, če pozabim korake? Ali bom dovolj prepričljiva? Ali bom dovolj dobra?”
Pravila sem si, da moram biti močna. To ni le ples, to je tisto, kar sem cel mesec čakala priložnost, da pokažem, kdo sem. Zato sem oblekla svoj trening body, spet zavila lase v čop in se odpravila v dvorano.
Ko sem prišla, je že bilo nekaj učencev tam, vsi so si delili zadnje nasvete in popravljali kostume. Profesorica Hamsley je bila res stroga, a tudi polna navdiha vedela sem, da nas hoče spraviti na vrh. Ko je začela z ogrevanjem, sem začutila tisto staro mešanico nervoze in adrenalina.
Generalka se je začela. Vse je bilo tako resno. Glasba, ki nas je spremljala, je odmevala po dvorani, vsak gib sem želela izvesti popolno. Spomnila sem se vsakega nasveta profesorice: "Povej zgodbo s telesom," "Dihaj globoko," "Povej s svojim obrazom, kar čutiš."
Med svojim solo delom sem čutila, kako se mešajo strah in moč. Ko sem prvič stopila na sredino odra, sem pomislila, da bi vse najraje odložila in pobegnila, a sem si rekla: “Ne, zdaj je tvoj trenutek.” Ko sem začela plesati, je srce začelo utripati v ritmu glasbe, gib se je raztegnil v prostor, obraz se je odprl vsaka poteza je imela pomen. V tem trenutku sem bila samo jaz in glasba, vse ostalo je za trenutek zamrlo.
Po mojem nastopu sem pogledala proti zaodrju in zagledala Kaija, ki je tiho stiskal pesti in se mi rahlo nasmehnil. Njegov pogled mi je dal dodatno moč, kot da mi sporoča: “Lahko zmoreš.” To je bil moj skrivni razlog, da sem vztrajala.
Maya je bila na drugi strani dvorane, prav tako polna energije in pozitivnosti. Ko sem jo ujela z očmi, mi je namignila z nasmehom in me pogumno pogledala vedela sem, da smo skupaj v tem. Njen smeh je bil kot tisti zrak, ki sem ga potrebovala, da sem si vzela trenutek, globoko zadihala in šla naprej.
Sledile so še druge točke. Ko so plesalci stopali na oder, se je začela prava predstava v malem napetost, adrenalinska mešanica veselja in treme, ki se je valila po prostoru kot neviden val. Profesorica je spremljala vsak gib, vsak premik, in na koncu generalko s svojimi pripombami usmerjala v podrobnosti, ki bodo naredile razliko.
Po celotni generalki, ko je vse skupaj že izgledalo skoraj kot prava predstava, sem se počutila izmučeno, a zadovoljno. Vedela sem, da smo dali vse od sebe. V meni je bila mešanica olajšanja, ponosa in še vedno rahle treme. Danes sem pokazala, da sem sposobna, da lahko stojim na odru in povem svojo zgodbo s plesom.
Ko smo se zbrali vsi skupaj, je Kai prišel do mene, objel me za ramo in mi šepnil: “Bil si fantastična. Res sem ponosen na tebe.” Njegova beseda je bila kot toplina, ki se je širila po meni in pomirjala vse dvome.
Maya je tudi prišla do mene in me objela: “Ti si kraljica! Zdaj pa na oder in pokažimo svetu, kako se to dela!”
Ko sem odhajala iz dvorane, sem vedela, da me čaka še naprej pot a to je bil eden izmed tistih dni, ki jih nikoli ne pozabiš.
Srce mi je divje tolklo v prsih, kot da bi hotelo uiti iz mojega telesa. Čutila sem, kako mi se roke rahlo tresejo, čeprav sem jih poskušala skriti v naročju. Misli so mi divjale kot viharna nevihta, kaos v glavi pa ni pustil nobenega prostora za mir.
“Ali bom zdržala? Kaj če pozabim korake? Kaj, če se spotaknem? Kaj če ne bo dovolj dobro? Kaj, če bo kdo opazil, da sem nervozna?” Ti vprašanja so se vlekla po mojem umu kot nek neskončni film, ki ga nisem mogla ustaviti. Poskušala sem se spomniti vseh vaj, ki smo jih imeli, vseh napotkov profesorice Hamsley. “Dihaj globoko, izrazi občutke, povej svojo zgodbo,” sem si ponavljala, a glas v moji glavi je bil preglasen in poln dvomov.
Pogledala sem se v ogledalo. Odsev ni bil popoln. Videla sem deklico z rahlo zbledelo ličko, oči, ki so sicer sijale, a skrivale nemir. “Zakaj si tako nervozna?” sem si tiho rekla. “Saj to je tisto, kar si hotela, tisti trenutek, za katerega si trenirala. Ni razloga, da bi te bilo strah.” Ampak strah je ostajal, kot nevidni pajek, ki je tkal svoje mreže okoli mene.
Medtem ko sem počasi sezuvala trenirke in oblačila kostum, so mi roke drhtale. Prsti so bili negibni, a hkrati nemirni, kot da želijo nekaj narediti, a ne najdejo prave poti. Vsaka guba na tkanini se je zdela pomembna, vsak gumb, vsak trak je bil kot del nevidnega rituala, ki me je skušal pripraviti na tisto, kar prihaja.
Medtem ko sem se oblačila, so se misli vračale h Kaiju. Spomnila sem se njegovega nasmeha, njegovega pogleda, ko me je videl prvič po treningu. Morda sem lahko vse skupaj preživela ne sama, ampak z njim kot mojo tiho oporo.
Nekje v globini sem vedela, da trema ni sovražnik, ampak znak, da mi je mar. Da to, kar delam, ni nepomembno. Da sem končno na pragu nečesa velikega. A vseeno... kako biti dovolj močna, ko se vse v tebi meša?
Zadnji trenutki pred odhodom so minili v tišini. Pogledala sem si še enkrat v ogledalo, globoko zadihala in si rekla: “Zdaj je čas.”