Hejla!
Evoooo končno je dan predstave! Upam da vam bo všeč!! Verjetno bo še kakšnih 5 delov potem pa se bo zgodba končala! Res smo že na koncu skoraj! Hvala vsem ki ste redno brali zgodbo! No gremo kar na zgodbo zdaj!
luv u all
Ananas:pineapple:


Predstava se je začela počasi. Svetloba je bila zatemnjena, le en žarek je osvetljeval oder, kot da bi hotel poudariti vsak najmanjši gib, vsako dihce. Srce mi je bilo še vedno v grlu, a ko so se prve note glasbe začele širiti po dvorani, sem začutila, kako se napetost v meni počasi raztaplja in prehaja v neko čisto pozornost.
Moji prvi gibi so bili nežni, skoraj nevidni kot sapica vetra, ki boža listje. Roke so se dvigovale z lahkotnostjo, prsti so se raztezali v smeri svetlobe, kot da bi želeli zajeti nekaj oddaljenega, nekaj nedosegljivega. Vsak obrat telesa je bil izredno kontroliran, a hkrati poln nežnosti, vsak gib je bil izgovor za zgodbo, ki sem jo želela povedati.
Občinstvo je bilo tiho, kot da je vsaka oseba zadrževala dih, ujetih v trenutku. Čutila sem, kako me opazujejo, a ni bilo občutka pritiska bilo je, kot da delimo nekaj intimenega, nekaj ranljivega.
Ko se je glasba stopnjevala, sem začela z močnejšimi gibi odriva, poskoki, hitri zasuki. Moje telo je bilo kot živo bitje, ki govori svojo zgodbo brez besed. Čutila sem vsako mišico, vsak utrip v žilah, vsak udarec srca, ki se je usklajeval z ritmom glasbe.
Spominjam se trenutka, ko sem se morala spustiti na tla, skoraj kot da sem padla, a ne brez namena bil je padec, ki je izražal bolečino, izgubo, a hkrati upanje. Moje oči so gledale proti stropu, roke so bile odprte, kot da bi iskale rešitev, oporo.
V teh trenutkih sem čutila vse strah, ranljivost, pogum. Glasba je postala moj vodič, gibanje moj jezik.
V daljavi sem opazila Kaija, ki me je gledal z mešanico občudovanja in skrbi. Njegov pogled mi je dal moč, me opomnil, da nisem sama. Maya je sedela tik zraven njega, z rahlim nasmehom, kot da razume vse, kar se dogaja na odru in v meni.
Ko sem izvedla najtežje kombinacije korakov hitri zasuki, zapleteni prehodi, višji skoki sem začutila, kako se napetost v meni spreminja v radost. Vsak uspešen gib je bil kot zmaga nad svojimi strahovi.
Končni del plesne točke je bil kot izliv vseh čustev moči in nežnosti, žalosti in veselja. Moje telo je pripovedovalo zgodbo, ki je bila hkrati moja in nekaj večjega, nekaj, kar je čutilo celotno gledališče.
Ko sem se zadnjič priklonila, je dvorana eksplodirala v aplavzu. Čutila sem val energije, ki me je preplavil, solze so se mi nabrale v očeh solze sreče, olajšanja in ponosa.
V tistem trenutku sem vedela, da sem dala vse od sebe. Da sem izrazila tisto, kar je bilo v meni, brez strahu in z vso iskrenostjo.
Ko sem stopila z odra in vstopila v zaodrje, me je preplavil val navdušenja in olajšanja. Vsi so bili nasmejani, nekateri so mi čestitali, drugi so me objemali občutek pripadnosti, skupnosti, ki je v tistem trenutku pomenila vse.
Nato sta prišla Kai in Maya, oba s širokima nasmehoma, polna energije in ponosa. Maya mi je stisnila roko in mi rekla, da sem bila čudovita, medtem ko me je Kai pogledal z neizmerno toplino v očeh.
V trenutku so se vsi stisnili skupaj, objemi so se prepletali, smeh in navdušenje so napolnjevali prostor. Srce mi je močno bilo, telo še vedno polno adrenalina in zadovoljstva.
Potem pa me je Kai nežno pogledal, počasi se je približal in me rahlo poljubil. Ni bil le poljub bil je kot tiha izpoved, nekaj, kar sem globoko čutila, a nisem znala izraziti z besedami.
V tistem poljubu je čas za trenutek obstal. Njegove ustnice so bile tople, dotik me je preplavil z mešanico vznemirjenja, sreče in nečesa nežnega, neizmerno pristnega.
V meni se je prebudila nekakšna nežna moč, občutek, da sem prav tu, prav zdaj, v popolnem trenutku, da sem sprejeta, cenjena in ljubljena.
Ko je poljub končal, sem ga pogledala v oči in videla iskro, ki je potrdila, da to ni bil zadnji tak trenutek med nama.
V srcu sem nosila mešanico veselja, presenečenja in rahle negotovosti a vseeno sem vedela, da sem na pravi poti.
Ta večer je bil več kot le konec predstave bil je začetek nečesa novega, nekaj, kar je premikalo meje mojega sveta.