Že od daleč sem videla Vivian stati pred vrati in strmeti v prometno ulico. V Miamiju se življenje nikoli ni ustavilo; tudi ob treh zjutraj so ljudje hodili po ulicah in se vozili po skrbno urejenih drevoredih. Turisti so odhajali in prihajali, ter se razgledovali po razkošnih stanovanjih, urejenih malih vrtovih in zahajali v moderne trgovine, kjer so zapravljali več, kot bi jim bančna kartica dopuščala.

Vstavil se je nekaj metrov pred vhodom in jaz sem sestopila z motorja. »Hvala,« sem mu pokimala, on pa je le zmajal z glavo in si popravil lase.

Pogledala sem sestro, ki je v pesti stiskala ključe in telefon ter grozeče gledala fanta. »Samo še minuto,« je zasikala skozi zobe, »samo še minuto je ne bi bilo domov in poklicala bi policijo ter ti osebno zavila vrat.«

Oba sva jo začudeno pogledala, ona pa je stopila naprej in se mu grozeče zazrla v oči. »Nikoli več. Če hoče domov, jo pripelješ domov, jasno?«

Končno se mi je posvetilo. »Vivian, to ni…«

Bila sem prepozna. Z vso silo ga je udarila po licu, da se mu je v hipu naredil rdeč madež.

»…ni Lucias,« sem končno uspela dokončati stavek.

Fantu se je od jeze poblisknilo v očeh, nato pa je samo nazaj vžgal motor in se v sekundi odpeljal.

Sesedla sem se na stopnice pred vhodom. »Super, še njegove številke nimam,« sem zajamrala. Vivian me je grdo pogledala in hitro sem se popravila. »Da bi se mu lahko še enkrat zahvalila, seveda.«

»Se pravi *i*ta tip*i* ni bil Lucias?« je nekoliko skesano vprašala Vivian.

»Ne, *i*ta tip*i* me je rešil pred Luciasom,« sem se čisto malo nasmehnila. Dolgo časa že nisem slišala Vivian uporabljati besede *i*ta tip*i*.

Zavzdihnila je in me objela čez ramena. »Pridi, greva notri. Dovolj zabav za nekaj dni. Krila sem te pred gospodinjo, ki je prišla šele eno uro po tistem, ko si odšla. Oče jo je poslal, ko je izvedel, da nič ne znava skuhati.«

Morala sem se nasmehniti. »Kako za vraga je izvedel?«

»Njegova bančna kartica,« je preprosto odgovorila.

-

Zavita v puhast kopalni plašč sem potrkala na vrata sestrine sobe in jo videla ležati v postelji in brati. »Vivian?«

Obrnila je list debele knjige o fizikalnih lastnostih žlahtnih kovin in njihovih reakcijah in me pogledala.

»Lahko danes spim pri tebi?« sem nedolžno poskusila. »Prosim?«

Zavila je z očmi, a se vseeno premaknila bolj na rob. »Kaj ti tvoja dvoposteljna rezidenca ni dovolj?«

Vesela kot otrok sem stekla nazaj v svojo sobo, nase navlekla svileno pižamo in se prikradla k njej v posteljo.

»Malo bom še brala. Ura je itak skoraj štiri zjutraj. Spale bova v vsakem primeru do popoldneva,« je rekla in pogasnila vse luči, razen bralne na njeni nočni omarici.

»Hvala,« sem zamrmrala, ko je sobo napolnila tema in se zvila pod odejo.

»In? Kako mu je ime?«

»Nimam pojma. Pozabila sem vprašati,« sem odgovorila, nato pa zaprla oči.

Vivian me je nežno dregnila v ramo. »To ni tebi podobno. Noben tok luškan fant ni brez tvoje številke.«

Če je še Vivian to priznala, je potem res bilo tako. Njegova karizma in način premikanja sta me osupnili bolj, kot bi si bila pripravljena priznati. Imel je bledo kožo in predirne modre oči, katerih lesk sem opazila, kljub temu, da je vztrajno odvračal pogled. Veter na motorju mu je mršil krajše temne lase, ki so se mu nad čelom vihali v ljubke kodrčke, svetloba uličnih svetilk in neonskih napisov pa mu je osvetlila bleda lica in izrazito čeljust. Kljub vročini je imel na sebi črno jopo s kapuco in kavbojke, obut pa je bil v dizajnerske čevlje prestižne italijanske znamke. Presenetila sem samo sebe, koliko podrobnosti sem si uspela zapomniti v tistih nekaj pičlih minutah na motorju, ko sem ga gledala v hrbet in na zabavi.

»Vem,« sem z narejenim obupom zatarnala, nato pa sva se obe zasmejali. Vesela sem, da imam tako sestro in čeprav se velikokrat ne razumeva, naju zbližajo prav taki trenutki.

-

Naslednje jutro sem lačna odprla hladilnik in ven potegnila proteinski jogurt. Namrščila sem se v embalažo, ki je zagotavljala fit telo in le 0.7% maščob in iz predala potegnila žlico, ter se vsedla nasproti Vivian, ki je vstala nekaj minut pred mano in je že jedla lazanjo, ki jo je verjetno spekla Anita.

»Mislila sem, da sovražiš proteinske jogurte,« je rekla Vivian in privzdignila obrvi.

»Saj jih,« sem zavzdihnila in pogoltnila prvo žlico goste stvari.

»Srčica, si pa vzemi puding,« se je zaslišalo iz dnevne sobe, kjer je Anita zlagala perilo, »včeraj sem jih kupila skupaj z piškoti.«

Tišina je legla nad mizo. Obe s sestro sva vedeli, zakaj pojem skledo solate raje kot ocvrtega piščanca, čeprav se mi od zelenja meša ali ko iz hladilnika vzamem mineralno vodo namesto čokoladnega mleka. In ko se zjutraj zaprem v kopalnico in je moj največji strah, da tehtnica pokaže večjo število, kot dan prej.

V usta sem spravila še eno žlico jogurta in se zazrla skozi okno. Sonce je pripekalo, saj je bilo krepko čez poldne, in ljudje so po ulicah hodili z brisačami in vrečami za na plažo, oblečeni v nič več kot kopalke.

»Greva potem na plažo?« sem vprašala Vivian in prekinila neprijetno tišino, ki se je počasi zažirala v naju.

»Lahko,« je preprosto odgovorila in začela z vilicami premetavati zadnje koščke lazanje sem ter tja po krožniku. »Em, Shay?« je previdno vprašala.

Odmaknila sem pogled od okna.

»Se spomniš, ko si včeraj želela naročiti pico?«

Slabotno sem pokimala.

»Ne bi je pojedla, kajne? Vem, da te niso nič diagnosticirali in to, ampak so povedali, da tvoje vedenje meji na obsedenost s težo.«

Bila sem čisto tiho, saj sem vedela, da ima prav. Na vseh anonimnih pogovorih, ki sem jih imela v času krize, so mi povedali prav to.

»Hočem samo reči,« je po tiho nadaljevala, »da če se hočeš kaj pogovoriti, ti z veseljem pomagam. Lahko si kdaj vzamem kakšen dan prosto med fakulteto in se pogovoriva ali te spet peljem tja…«

»Res ni treba, Vivian. Hvala, saj ni tako hudo kot prejšnjič.«

S tem je bil pogovor zaključen.

:speaking_head: Hey, ljubčki moji :blush:!
Prikazala sem se nazaj z enim ekstra dolgim delom. Vpletam dokaj pomembno tematiko. V komentarje napiši, če se ti kaj sanja ketero :wink:! Pišem naprej že blog, ki ste ga tako lepo sprejeli in komaj čakam na vaše komentarje. Lajkaj, če ti je zgodba všeč in imaš rad dolge dele!
Objemčki,
Alison <3