NOVA DRUŽINA #1
----------------
Moje življenje je drugačno od ostalih. Razumem, da vsi nimajo lahkega življenja ampak včasih se mi zdi, da imam jaz najtežjega. Že od rojstva sem gluha. Nositi moram slušni aparat, če želim kaj slišati. V mojem otroškem spominu imam le požar ter osebo, ki me je potisnila skozi vrata ta pa je ostala v ognju. Rešila je moje življenje. Mami mi je vedno rekla, da je to bil naš sosed, ampak imam v spominu ženski glas. Sem že omenila, da je moje življenje drugačno in težko? Še posebej v tistem trenutku mi je bilo. Moj oče se je skregal z mojo mami in sta se ločila. Mami si je našla novega partnerja, ki ima hčerko že iz prejšnje veze. Držala sem pesti, da se ne bo norčevala iz mene in se bova razumeli. Glavno pri tem pa je, da se bova z mami k njima preselili. Ampak ni mi bilo težko, ker bom morala zapustiti sošolce, ker nisem imela prijateljev, težje mi je bilo, ker je moj oče varal mami. Razmišljala sem le o tem, da je to še ena nočna mora. Meni je vseeno, ker na katero koli šolo grem se mi bojo posmehovali. Kar predstavljam si smeh mojih novih sošolcev, ko bojo ugotovili, da nosim slušni aparat. Tako smo se preselili v mesto, ki je 2 uri stran od prejšnjega. Stopila sem iz črnega avta in se zazrla v hišo pred mojimi očmi. Bila je bolj skromna ampak tako je še najbolje. Še preden sem naredila prvi korak sem blizu mene zaslišala kolo. Hitro sem stopila korak nazaj in se spogledala z fantom na zelenem kolesu. Drvel je skoraj tako hitro kot avto in imel važen obraz. Na srečo so slušni aparat prekrivali moji rjavi lasje. Če mi ga nebi bi se zagotovo zasmejal. Stekla sem čez cesto in zanalašč preslišala mamin klic naj počakam. Mislila sem si »Dovolj sem stara, da lahko sama hodim čez cesto do hiše!« in se ustavila pred belimi vrati katera so imela sivo kljuko. Desno roko sem položila na njo in potisnila navzdol. Vrata so bila seveda zaklenjena. Pogled sem obrnila proti mami, ki mi je mahala z ključi, ki so cingljali tako, da jih je slišal vsak avto, ki je šel mimo in imel odprta okna. V roke je prijela torbo, nahrbtnik, ter pripeljala kovček do mene. »Lucija, saj razumem, da te zanima stanovanje ampak pomoč bi mi pa prav prišla, veš?« Je jezno zamrmrala mami z očmi pa namignila proti avtu v katerem je bilo še par kovčkov, torb in nahrbtnikov. »Ravnokar sem dobila sporočilo, da je televizija, kavč in postelji že v stanovanju.« Je mami Hana gledala v telefon ter zamišljeno podrsavala po ekranu gor in dol. Odpravila sem se čez cesto in, ko sem prišla nazaj sabo prinesla en kovček, en nahrbtnik in eno torbo. Nestrpno sem opazovala vrata stanovanja. »Tudi sporočilo Štefana sem dobila! Prihajata! V službi je bil.« Že ime Štefan mi je šlo na živce. Kar predstavljam si ga kakšen moški je, ki osrečuje mami mene pa ne. Saj razumem, da se je morala raziti z očetom ampak res nisem hotela, da bi se še kdo norčeval iz mene. Moj oče me je razumel, Štefan pa me mogoče ne bo. Po nekaj minutah stanja pred vrati na mrzlem pozimi je začelo snežiti nekaj trenutkov po tem pa se je poleg maminega avta res parkiral bel avto v njem pa resen moški z kratkimi temnimi lasmi in brado zraven njega pa nasmejano svetlolaso dekle Klara staro 16 let, saj mi je to povedala mami. Le en mesec starejša od mene je bila. Stopila sta iz avta. Dekle nama je nasmejano pomahalo moški pa se le rahlo nasmehnil mami. V tistem sem si mislila: »Nasmejano dekle z svetlimi lasmi in resen moški z temnimi lasmi. Čisto nasprotje.« In pri tem nagubala čelo. Štefanovega resnega obraza si niti pogledati nisem upala, medtem, ko se dekličinega obraza sploh nisem naveličala. Lepo smo se pozdravili. »Torej si ti ta Lucija o kateri pripoveduje Hana? Me veseli.« Nameni mi resen pogled in mi, da roko. Seveda vljudno dam roko nazaj in jo stisnem, reči pa si nisem upala nič, ker bi si lahko naredila veliko sramoto. Odkorakal je v črnih čevljih do moje mami kjer ji je nekaj zašepetal. Mami je takoj prikimala Štefanu in se mi nedolžno nasmehnila. »Hej!« Sem zaslišala nežen glasek poleg mene ter se zdrznila. Bila je Klara. »Hej.«
»Prideš v stanovanje?« Prime me za zapestje in z glavo namigne v stanovanje. Prijazno prikimam in ji sledim. Ko je odprla vrata smo prišli v predsobo. Seveda ni bila velika, imela je le omaro in tla kjer lahko sezuješ čevlje. Pred nami so bila vrata. Klara jih je na široko odprla. V tej sobi je bila kuhinja in jedilnica desno od nje pa vrata kjer je bila dnevna soba, iz dnevne sobe pa je bila še kopalnica. Levo od kuhinje in jedilnice pa je bila Klarina soba in sedaj tudi moja. Obe s Klaro sva stekli proti najini sobi. Ko sva vstopili se je Klara usedla na prvo modro posteljo na desni strani jaz pa na belo na levi strani. »Vesela sem, da imam končno nekoga, ki mi bo kot sestra.« Se je nasmehnila in obe sva sramežljivo začeli ogledovati najino sobo. Oči so se mi ustavile, ko sem zagledala sliko nasmejane ženske z dolgimi svetlimi lasmi in zelenimi očmi kot Klara. »Kdo je ta ženska?« Jo vprašam ob misli, da je to najina soba in imam pravico vedeti. Klara je zavzdihnila. »Moja mami. Umrla je.« Ob tistem trenutku sem razumela zakaj je Štefan tako resen in pomislila sem ali je huje, da ti oče umre ali, da vara tvojo mami... No, zagotovo oboje ni prijetno. »Moje sožalje.« Sem zavzdihnila in nisem odmaknila oči od slike. Bila je zares lepa ženska. »Slišala sem, da si gluha... res mi je žal zate in obljubim, da se ne bom norčevala, no pravzaprav te bom celo branila!« Se je nasmehnila in pokazala njene mišice. Komaj sem zadrževala smeh.

--------------------

O, si pa le prišel/a do konca! Res upam, da ti je bila moja nova zgodba všeč! Če jo bodo vsaj trije pilovci brali bom nadaljevala, drugače pa jo bom pisala za sebe. Če ste prebrali in, če vam je bilo všeč pa še hitro stisni lajk in komentiraj, da vem kdo vse jo je prebral! In še en pomemben podatek... Ta zgodba je posvečena Pilovki 1, ko je v eni izmed objav (https://www.pil.si/forumi/svetovalnica/rada-bi-se-izlila) Nam razkrila, da ima ona podoben problem. Zgodba bo vsem vam, ki to zdaj berete - če jo bote spremljali - dala neko sporočilo. HVALA TII ŽE V NAPREJ!!!!!
Lp, Blank