Živjo metuljčki.
Hvala, če boste prebrali, všečkali ali komentirali.

“Hej. Nekako se mi ne zdi najbolj pametno, da greva k meni domov.”
“Niso starši in Vladimir doma?”
“Ne.”
“Kako pa to?”
“Na tekmo so šli.”
“Torej imava celo stanovanje prosto.”
“O ja.”
“Ampak v roku ene ure moram biti doma.”
“Ena ura poljubljana s tabo bo prava šala.” Odpravila sva se po poti proti njegovi hiši. Sploh nisem gledala kod hodiva. In kar naenkrat smo bili pred njegovo hišo. Vstopila sva notri in šla v njegovo sobo. Vse je bilo enako kot pri Alexandru, le da je bilo to bolj staromodno. Legla sva na posteljo in se objela in poljubljala. Nisem se zavedala, ko se je sprožil alarm.
“Moram iti.”
“Prav Aisha.”
“Adijo.”
“Te pospremim?”
“Ni treba adijo.” Poljubila sem ga in hitro odletela. Upam le, da mami še ni pregledala ali sem doma.

“Živijo mami.”
“Aisha kje si bila?”
“Am v šoli.”
“Res?”
“Ja.”
“Dobro potem.”
“Ja.”
“Pojdi v sobo.”
“Ja.” Šla sem po stopnišču, kjer sem zagledala Lovra. “Ne upaj se mi udreti v misli.”
“Ne to.”
“Kaj pa?”
“Potrebujem sestrski nasvet.”
“Kakšen?”
“Všeč mi je ena punca ...”
“Vstopi v mojo sobo.” Sledil mi je. “Kakšna je?”
“Lep...”
“Bratec.”
“Ja?”
“Kaj ima rada?”
“Rada ima temačne filme ...”
“Imam idejo. Pojdita v kino.”
“V kateri kino?”
“Recimo v kino Hude misli.”
“Hvala sestrica.” Objel me je.
“Ne.” Odrinila sem ga. Šla sem v sobo in odprla zvezek, v katerega sem napisala DNEVNIK ODKAR SEM V PRAVI ZOLI. Poiskala sem dvaintrideseti dan.
Dragi dnevnik,

Danes sva se z Lysandrom prvič poljubila. Odtihotapila sem se k njemu domov, kjer sva se eno uro poljubljala. Res je bilo veličastno. Njegova hiša je podobna Alexandrovi. Njegova usta imajo okus po najboljšem, najlepšem in najslajšem cvetu ali hrani ... Saj je vseeno v glavnem res je čudovit. Pa še Lovru sem pomagala s punco. Res me zanima kako ji je ime. Morda mi pa nekoč pove ..."Aisha!” Odpravila sem se proti maminem glasu. Ko sem prišla v dnevno sobo je bila tam zbrana že cela družina.
“Hej otroci. Sedaj smo prestali že kar nekaj delitev moči. Trojčki morajo še opraviti zolo. Sedaj pa na pravo težavo. Odkar so trojčki odšli v zolo.” Oče nas je ošinil. “No od takrat se dogajajo teroristični napadi. Ljudje so napadli, zato pa tudi vaša mama nenehno izučuje nove vojake in jih pošilja. Sedaj je šla že tretja vojska po gobe. Zato moram iti v boj jaz ...”
“Ne oči ne gresta vidva v vojno. Imam idejo. Na kup. Dobro stvar je taka. V boj bo šli trojčki in ...”
“Apapa ne boste šli.”
“Draga naj pove do konca.”
“Prav.”
“Dobro. Jaz in še onadva.” Pokazala sem na Lovra in Tima. “Bomo organizirali delavnico za meče in trenirali najboljše.”
“Ne!”
“Daj no mami, odrasli smo.”
“Vseeno ne.”
“Zakaj?”
“Ker niste pripravljeni.”
“Prav ti bomo pa dokazali, da smo.” Pripravili smo meče in se spopadli. “Daj mami pokazala ti bom, kako se to dela.”
“Aja.” Zavihtela sem meč, ampak je moj udarec prestregla. Ponovno sem poskusila in spet je prestregla. Tedaj sem skočila nad mami in jo na tla porinila z mečem. “Še misliš, da mi ne gre.”
“Pozabi na to misel.” Je rekla brez kančka zavisti v glasu. Pognala sem se še nad ostale ampak sem na tla spravila le enega. Ostali so se vsi branili s svojimi močmi. Ponovno sem skočila, jih s svojimi očmi zaustavila, poletela kot netopir in napadla. Mojega napada niso pričakovali in sem jih z enim zamahom spravila na tla. Pognala sem se še nad očeta in se nekaj časa mečevala z njim. Ker sem ga prihranila za na konec je poznal vse moje uporabljene večini in jih je večino prestregel. Vzela sem tretjo opcijo. Napadla sem z zobmi, da je bil omotičen in ga napadla. Nekaj časa se je še ohranil nad tlemi ampak sem ga kmalu spravila na tla.
“Vita daj očeta pozdravi.” Sestra me je ubogala. Hitro je stekla k očetu in mu dajala neka zdravila.
“Odlično Srce. Popolnoma ti zaupam.” Pogledala je moja brata trojčka. “Niti dvema
pa ne.” Mi je zašepetala.
“Verjamem.” Stopila sem ven iz hiše k moji prečudoviti zmajevki. Poleteli sva. “Na bojišče.” Zaslišala sem plahutanje kril. “Vidva kaj počenjata?!”
“Nisva le midva.” Mi je odvrnil Lovro.
“Cela družina je.” Je dodal Tim.
“Mi vi slučajno ne zaupate?!” Pohitela sem s svojo zmajevko. Za mano je prihlakutala Vita na svojem zmaju.
“Sestrica jaz ti popolnoma zaupam.” Bila je prepričljiva.
“Vsaj ena.”
“Vsi ti zaupamo.”
“In zakaj mi pa potem sledite?!“
“Ker te poznamo in vemo, da greš proti bojišču.” Naredila je pirueto. Naredila sem dvojno pirueto.
“Prav.” Šla sem proti bojišču. Odletela sem proti bojišču. Nasproti mene je prišla cela družina.
“S tabo gremo.” Vsi smo odleteli na bojišče. Prečkali smo temno atmosfero, skozi katero smo prišli do človeške Zelje. V Aziji smo videli dve državi, ki so se bojevali. Tisti, ki so živeli v večji, tiste smo napadli. Z našimi močmi smo vse tiste, ki so se hoteli bojevati smo jih očitno premagali, tiste, ki se niso hoteli bojevati smo jih odpeljali. Tedaj pa je prišel mimo Alexander Oskar.
“Hej." Ga je vedro pozdravila.
“Se midva poznava?” Mimo je prišel še Gaj.
“Bratec ali ne prepoznaš tiste čudovite Vite, s katero sta se objemala.”
“A pod to viteško opravo te sploh nisem prepoznal.” Zakrohotal se je. Medtem ko se je krohotal, je šla Vita do mami.
“Mami grem lahko k Alexandru na počitnice?”
“Kaj pa vem.”
“Hej mami. Vita bo lahko v miru vohunila potem jutri pa pride domov-” Sem rekla mami. “Prav Vita lahko greš.” Vesela je odšla do Alexandra.
“Greš k meni prespati?”
“Mami do voli tako, da ja.”
“No lepo.”
“Ja.”
“Kaj pa ti delaš tu?”
“Na počitnice sem prišla.”
“Kako?”
“Ja.”
“Lepo.”
“Kaj pa ti?”
“Za jesenske počitnice sem prišel v Azijo.”
“Lepo.”
“Ne tako lepo.”
“Zakaj?”
“Ker je brat prišel sem, da bi se bojeval.”
“Ojej.”
“Potem bi si pa še ogledali te znamenitosti.”
“Lepo.”
“Sedaj smo končali.” Teleportirala sem ju s pomočjo moje preljube sestre. Mi pa smo se odpravili domov.
“Misliš, da se ji ne bo kaj zgodilo?” Me je vsa prestrašena vprašala Lana.
“Jutri pride domov.” Sem jo poizkušala razvedriti. Čeprav zdaj, ko n Vite se ne sme družina povezovati, saj bomo proti njej.
“In kaj naj bi to pomenilo?”
“Da te naj ne skrbi.”
“Med nama, za Vito me skrbi.”
“Vem ampak poglej svetle plati. Sedaj se bom več družila s tabo kot pa z Vito.” Odleteli smo domov.
“Odlično otroci.” Nas je pohvalila mami.
“Sem pozitivno presenečen.” Je dodal oči.
“In sedaj imajo ljudje boljše mnenje o nas.” Sem rekla.
“Pa še več pošasti imamo.” Je rekel Tim in pokazal na vse vrste pošasti.
“Pospravimo zmaje.” Je rekel Lovro in vsi smo ga poslušali.

Naslednji dan je bil v šoli zelo lep. Profesor je ocenil naše skupinsko delo. Med poukom pa sem povedala novico. Vsi so delali na svojih eksperimentimentih.
“Dragi sošolci. Tisti, ki jih zanima mečevanje se dobimo po pouku v sprejemni sobi.” Pokimali so. Po pouku se jih je zbralo kar nekaj.
“Lahko jaz prosim prosim prosim.” Me je prosila Elara. Pokimala sem. Ko je stopila pred sošolce so se veselo smejali.
“Pusti jo no.” Sem rekla.
“Ta Mevža nas bo učila.” Ponovno je sledil naval smeha.
“Najprej razjasnimo to. Če želimo zmagati v boju se moramo med seboj razumeti. Vsak je edinstven. Četudi je Elara nizke postave in ima sijoče ocene še ne pomeni, da je luzerka, mevža in ne vem kaj še vse. Je enakovredna vsem drugim. Saj je tudi ona vampirka. Malo drugačna ampak je vseeno vampirka. Meni se boste tudi smejali, ker sem drugačna?”
“Ne tebi ne.”
“Zakaj?”
“Ker si visoka, lepa, imaš dobre ocene ...”
“Aha.”
“Kaj aha?”
“Rekel si, da imam dobre ocene.”
“In kaj je s tem narobe?”
“Elara ima enako dobre ocene.”
“Ampak res.”
“Aisha ti si nam odprla oči.”
“Ja norčevati se ne bi smeli.”
Hvala za vso podporo.
Heart