Končno nov del. Zdaj pa ga res že dolgo nisem napisala. Zato je tudi ta extra dolg. Uživajte v branju in ne pozabite lajkati:heart: in komentirati:speech_balloon:, če vam je všeč:wink:.


~CHLOE~

»Oprostite, kaj?! Verjetno ste se zmotili« reče Olivia, ki se ji na obrazu vidi, da je čisto zmedena.
»Ja. Mislim, Olivia, mah ona ne bi bila nikoli varuhinja, a jaz …«
»Oprosti, kaj?!« Me prekine »Ali nisem dovolj dobra, da bi bila varuhinja?!«
»Mislim … Ti?! Poglej se!«
»Veš kaj, dovolj imam! Pa sem že mislila, da se razumeva!« Reče jezno in mi nameni mrk pogled.
Mislila je, da se razumeva?! Ha! Nikoli ne bi bila prijateljica s tako kokljo!
Tega ne rečem naglas, a vidim, da me je moj pogled izdal. Olivii se pričnejo iz neznanega razloga rositi oči …



~OLIVIA~

Vidim, da me ne mara. Tudi če tega ne pove, to čutim. Pa sem mislila, da je lahko vsaj enkrat v življenju prijazna! Ampak ne, ona je še vedno tista razvajenka, kot je bila nekoč!
Čutim, da se mi rosijo oči, a nisem prepričana, da vem zakaj. Zasukam se na petah in ji še zadnjič namenim pogled. Tokrat bolj temačen. Pogleda stran in se dela, da me ne vidi. Stečem čim dlje stran, ne vem kam, a hočem stran od nje. Počasi mi zmanjkuje sape. Zadihano se ustavim na bližnji jasi in se zgrudim na tla. Z rokami objamem svoja kolena in le še čakam, ne vem kaj, a čakam. Zaprem oči, ter se zamislim. Kaj se dogaja zdaj v normalnem svetu? Me kdo pogreša tam? Kaj pa moji starši? Upam, da jih ne skrbi preveč zame … Oči se mi začnejo zapirati same od sebe in jaz že utonim v spanec.



~CHLOE~

»Kaj ni bilo to malo nesramno?« me zmoti feniks in z resnim pogledom pogleda.
»Ah, saj bo preživela« mu odvrnem z niti malo zanimanja zanjo.
»Kaj nista prijateljici?« se oglasi glas iz množice začudenih bitij.
Pogledam, da vidim tisto zgago, ki je to rekla. Iz množice se prerine mali samorog. Čeprav je luštkan ni niti malo pameten.
»Se ti zdi?!« mu zabrusim nazaj. Včasih se mi res zdi, da sem malo pregroba.
Pogleda me z jeznim pogledom in mi pokaže jezik. No, izgleda tu niso otroci nič bolj drugačni od naših. Prerine se nazaj do staršev. Vsi me nekam čudno pogledajo in si začnejo nekaj šepetati med sabo. Uh, to mi gre najbolj na živce. Počasi se začnejo umikati vsak v svojo hišo, le feniks ostane. Nekaj časa se še gledava, ko mi pomigne naj grem po Olivio. Ne morem mu ugovarjati, zato se počasi odvlečem.



~OLIVIA~

»Olivia, kje si?!« me glas predrami iz spanca. Počasi odprem oči in vidim Chloe. Joj, naj gre stran.
»Pojdi stran« ji zabrusim in obrnem pogled v tla.
»Ne bo šlo. Ali ne bi šli raje nazaj, da nama povejo kar morava vedeti, preden greva na pot?«
»S tabo že ne« se ji ne dam. Prej me žali, zdaj pa misli, da bo vse okej. Ne, pri meni to ne gre.
»Daj no, Olivia … Oprosti za prej …«
Se mi je ravno opravičila? Nekaj novega.
»Ni le to. Nisem jezna zaradi tistega prej, no malo sem. Jezna sem, ker vidim, da ne bova mogli sodelovati. Skupaj sva se zapletli sem noter in skupaj bova prišli ven«
»Prav, prav. Se bom potrudila biti boljša.«
To je rekla s takim tonom glasu kot, da misli, da se šalim.
»Resno mislim. Če misliš biti nesramna, lahko kar sama opraviš to.«
»Ne bom. Mezinčkova obljuba.«
Nisem je še videla delati tega. Spet nekaj novega. Ali je tale pustolovščina spremenila Chloe? Ali pa je bila taka že od začetka, pa se je bala pokazati svoj pravi JAZ?
Z malo negotovosti sem ji podala mezinček in se oklenila njenega.
»Zdaj pa pojdiva nazaj. Zagotovo naju že čakajo« je rekla in siloma vstala.
Nasmehnila se mi je. Čudno. Kaj se dogaja z njo? Odkorakali sva nazaj do mesta čarobnih bitij in zunaj naju je že čakal feniks ter nama na daleč mahal.
»Živijo punci. Vse v redu?« vpraša in naju premeri s pogledom.
»Ja. Vse ok« mu z nasmeškom na obrazu povem.
Vsi nekaj časa tiho strmimo v tla in ne spregovorimo niti besedice. Izgleda nima nihče nič za povedati.
»Saj res! Glede naju …« končno vskoči Chloe.
»Jap. Varuhinji« počasi začne »Legenda govori o 12 varuhih. Ti varujejo vse kar obstaja. Vsak ima posebno nalogo. Pravijo, da obstajata 2 najmogočnejša varuha-varuh ognja in ledu. Imata najmogočnejšo moč med vsemi. Ampak ta dva varuha ne vesta kdo sta. Rodita se kot človeka, a ju usoda popelje v čarobni svet. Že več tisočletij čakamo na nova varuha. In zdaj sta tu. Vidve.«
»Midve!? Kako? Zakaj? Saj je še veliko drugih ljudi« začnem paničariti in se razburjati.
»Olivia, to je privilegij. Sploh veš kako redko se to zgodi? Nikoli!« odvrne feniks, ki je malo razočaran, da sem tako slabo sprejela to novico.
»Meni ustreza. Nama bodo moči vsaj pomagale pri iskanju ključa« z njemu drži še Chloe.
Ni mi preostalo drugega kot, da se predam. Saj, mogoče ne bo tako slabo …
»Kdaj greva na pot po ključ?« naposled vprašam.
»Zdaj. Oziroma, čim prej« nama predlaga feniks.
S Chloe se pogledava in si pokimava. Obedve se strinjava, da hočeva to opraviti čim prej.
Čez nekaj minut odrineva. Poslavljava se še od vseh meščanov in pakirava najpomembnejše: Vodo, hrano (nekakšno čarobno, ki ti da več moči), obleke (sešite od palčkov) in še vrečko, kamor bova dali kose ključa. Pomaham prijateljem v slovo in odideva.
Tako že nekaj časa hodiva ko se spomnim, da sploh ne veva kaj iščeva.
»Emmm… Kaj pa iščeva?« jo vprašujoče pogledam.
»Saj veš, neka dobra dela. Bitja, ki jim lahko pomagava« reče tudi ona negotovo.
Prikimam ji, a sama dobro vem, da nama obema ni nič jasno. Lahko le upava, da nama uspe.



~CHLOE~

Če po pravici priznam, sem že malo utrujena. Mislim, hodiva pa ne veva kaj iščeva! Ima to sploh kakšen smisel?!
»Olivia, se lahko za sekundo ustaviva?«
»Se pa res hitro izmučiš« se mi zasmeji »Ne. Naprej greva. Najti morava nekoga, ki mu lahko pomagava.«
Všeč mi je ker je odločna, a res rabim počitek. Ampak, ne, Olivii ne smeš oporekati. Imam preveč izkušenj. Ko si zada cilj, to tudi doseže. Nisem imela druge izbire kot, da grem naprej.
Ali se samo meni zdi, ali korakava res že cel dan? Počasi se že večeri. Sonce zahaja za bližnjo goro iz sladkorne pene.
»Olivia, koliko je ura?« jo vprašam in pomignem proti zatemnjenem nebu.
»Emmm… Chloe… Ura je enaka, kot ko sva prišli sem.«



~OLIVIA~

Z začudenim obrazom se zazrem v mojo ročno uro. Ali je res možnost, da se čas tu ustavi, ali pa mibje ura nehala delati. Nekaj vsekakor, to je nenavadno. Pogledam od bližje in vidim, da ura še vedno tik taka. To pomeni, da ni pokvarjena. Ampak kazalci se ne premikajo. Uganka rešena! Tukaj se očitno čas ustavi.
»Izgleda tu čas ne poteka enako kot v našem svetu« povem Chloe.
»Tako se zdi. To pomeni, da se ni spremenilo nič v navadnem svetu. Ali pač?«
»Ne. Ura kaže enako kot prej: 14.16.«
»Super. Vsaj to. Najinih staršev ne bo skrbelo« si oddahne.
Med najinim pogovorom opazim, da se je sonce že zelo spustilo. Le še zadnji sončni žarki kukajo izza gora. Pogledam Chloe, ki nekaj išče po torbi.
»O ne. Nimava svetilk« reče nejevoljno.
»Potem nama ne preostane drugega kot, da počakava, da bo spet dan in zaspiva.«
»Saj se hecaš, ne?! Pričakuješ, da bom spala v divjini?!«
»Ni ravno divjina. V bistvu je tole magični travnik …« sem jo skušala spametovati.
»Je pa zunaj!« mi zabrusi nazaj.
»Kje bova pa sredi ničesar našli kakšno prenočišče?!« mi popustijo živci.
Chloe začne gledati okoli sebe, a se kaj kmalu vda in zavzdihne.
»Jap. Spali bova v divjini« jezno odvrne in se namesti na tla. »Kaj pa zdaj?«
»Greva jest?« jo vprašam in ponudim štruco kruha.
Počasi jo vzame kot, da je zastrupljena. Še jaz vzamem svojo in zagrizem vanjo. Čutim, da se mi po telesu pretaka energija, ki mi povrne nove moči. Bitja so imela prav, res ti da več energije.
Kmalu obe zmaževa svojo večerjo in se odpraviva spat. Trava je presenetljivo zelo mehka. Zazrem se v nočno nebo, ter še nekaj časa opazujem zvezde. Veke se mi začnejo zapirati same od sebe in preden se zavem, utonim v globok spanec.
Sanjam o moji družini, Ruby, Danielu in … in Jacku. Vem, da nisem z njimi, a so v mojem srcu. To zadostuje. Ravno ko jaham konje z Ruby, zaslišim krik. Iz spanca me predrami kričanje in stokanje. Chloe! Brez premisleka se poženem naprej. Vidim neznanca, ki jo nese stran. Ne, ne, ne, ne, ne. Kaj zdaj!
»Hej!« zavpijem, da se ugrabitelj zdrzne »Kaj …« zagrabi me roka in pokrije moja usta.
Poskusim se izmotati iz prijema, a mi ne pusti.
»Tiho bodi!« sikne in takrat se zavem, da njegov glas sploh ni odrasel. Bil je … otroški. Neham se premikati in mu začnem zaupati. Notranji instinkt mi pravi, da mi noče nič slabega. Odvede me do gozda, kjer zagledam tudi Chloe in njenega ugrabitelja. Izgleda v redu, nič ji ni. Fant počasi spusti prijem in me osvobodi. Enako naredi drugi s Chloe. Stečem ji v objem. Nisem si mislila, da se bo to kdaj zgodilo. Vesela sem, da je na varnem, da sva obe.
»Zakaj sta to storila?« začudeno vprašam dve deški postavi, ki ju zdaj že razločno vidim in vem, da sta še mlada.
»Ne tukaj. Na varno« tiho odvrne svetlolasec.
S Chloe se spogledava in odkorakava za njima. Vodita naju do nekega hrasta. Bil je ogromen. Tedaj je temnolasec zažvižgal in iz hrasta se je prikazala lestev. Pomignila sta nama, naj slediva. Brez obotavljanja sva splezali po lestvi gor. V krošnji je bil čisto drug svet. In glede na to, da krošnja ni bila velika, me je presenetilo, da je bilo tam ogromno ljudi, no bili so nekakšni ljudje.
»Kako …« je zajecljala Chloe.
»Vem, da imaš ogromno vprašanj, a najprej nekam kjer ne bodo mogli prisluškovati drugi« ji odvrne eden od fantov.
Mesto v krošnji je bilo ogromno. Tam je bilo veliko bitij, ki so bila podobna ljudem. Fanta sta bila najine starosti, mogoče leto starejša, a to težko oceniš v magičnem svetu. Vodila sta naju do bližnje hišice iz lesa. Priznati moram, da je bila čudovita. Notranjost pa je bila še lepša. Povsod so bile cvetlice in živo rastlinje. Nekatere rože so se celo premikale. V tej hišici je bilo kar nekaj stvari, za katere ne vem točno kaj so. Kot na primer kasrazat, kot mu je pravil eden od fantov. Usedli smo se na kavč in iz mene je že planilo.
»Kdo sta? Kaj hočeta? Zakaj midve? Kje smo?...«
»Lepo po vrsti« je začel eden od fantov »Midva sva Tim in Tom. Sva vilinca …«
»Ali nimajo vilinci kril?« ga je prekinila Chloe.
»No, ne vem kaj vas učijo v vašem svetu, a tu je čisto drugače« je odgovoril drugi.
»Pojdimo naprej« je rekel Tom »Tole je vilinska vasica Med krošnjami. Tukaj živimo vsi vilinci. Je čarobna in zato je odznotraj tako velika.
Pokimam.
»No, verjetno se sprašujeta zakaj sva vaju zbudila na tak način …«
Pomignila sem mu naj nadaljuje.
»Varuhinji sta kajne?« je vprašal negotovo.
»Ja, tako se zdi …« mu pokima Chloe negotovo.
»Okej. To je bilo zato, da bi zaščitila vaju, nas in celoten svet. Smo v še večji nevarnosti kot prej. Pomagači lorda teme so vaju izvohali in to povedali poglavarju. Lord vaju išče in ne bo odnehal, dokler ne bosta v njegovih rokah. Videla sva lorda, ki to pripoveduje ostalim vilincem in jim grozi, da jih ubije, če mu ne povedo, kje sta. Bilo je grozno. Takrat sva vaju našla in odpeljala sem.«
»Kaj?! Oprosti, ampak sem malo v šoku« je dahnila Chloe.
»Torej naju lovi? In kaj se bo zgodilo, če naju ujame?« pogoltnila sem cmok v grlu.
»Ves svet po šel v pozabo. Vsega bo konec. Res, da ima ostale varuhe, a brez vaju ne more nič. Vidve sta temelj« nama je razložil Tim.
»Torej morava najti ključ ljubezni, osvoboditi varuhe in hkrati še bezati pred lordom teme? To ne bo lahko« rečem in pogledam Chloe. Kaj naju še čaka?

To je to za danes.
Imejte pujsastičen:hamster: in nasmejan:slight_smile: dan.
Vaša dg