Ojla! Tukaj je nov del! Ni tako zelo napet, ampak bolj umirjen. Zato, da malo spoznate kaj se je v resnici dogajalo ;)
Uživajte v branju ter lajkajte in komentirajte :)


OLIVIA
Hodiva že nekaj časa pa še vedno ni na spregled nikogar, ki bi rabil pomoč. Počasi se mi dozdeva, da je tukaj vse okej in naju nekdo le vleče za nos.
»Chloe, se tudi tebi dozdeva, da to nikamor ne pelje?« jo vprašam in s tem zbudim iz razmišljanja.
»Jap. Nikjer nikogar« odvrne zdolgočaseno.
Prijeten hlad vetra je zapihal in mi razmršil rjave skodrane lase. Moje misli so odtavale čisto drugam. Spet. Takšna sem. Raztresena in z glavo v oblakih. Čisto nasprotje Chloe, ki ima vedno vse urejeno in zmenjeno. Ko bi ji bila vsaj malo podobna (ne mislim po obnašanju). Zdi se mi, da se prav v redu obnašam. Chloe pa je razvajena. In tudi Sophie je. Enkrat je pri pouku plonkala. Še zdaj se spomnim. Imam zelo dober spomin. In spet jaz in moje tavajoče misli. Spet nekaj čisto neumestnega. Kaj sem sem že razmišljala?
Mislim predvsem na družino. Sploh ne vedo, kaj vse doživljam. Sedaj še vedno mislijo, da hodim domov in da je vse običajno. Ampak ni. Moje življenje se bo za vselej spremenilo. To čutim.

CHLOE
Zdaj ko imam moči se počutim mogočnejšo. Hah, si predstavljaš ostale v šoli. Vsi se mi bodo klanjali. Postala bom kraljica! Čakaj, kaj?! Okej, Chloe mogoče malo pretiravaš. Najprej moram z Olivio najti ključ, potem pa zabava.
Stopam po nežni gozdni poti, ki vodi bog ve kam. Ptičje žvrgolenje mi odmeva v ušesih. Šumenje listja naredi spokojnost.
»Zakaj tega nisva počeli večkrat?« vprašam čisto ponesreči.
»Česa? Iskali ključa, ki lahko reši cel svet? Reševali čarovnijo pred groznim izginotjem?« smeje vpraša.
Meni se to ni zdelo smešno. Ampak Olivia mora vsak trenutek izkoristiti za smeh. Tako misli stvari popraviti, a jih le poslabša.
»Ne. Zakaj se nisva več družili?« rečem in se ji zazrem globoko v oči.
Vidi se, da ji je nerodno o odgovoru. Prestopa se sem in tja in ne ve kaj reči. Ne bom več silila vanjo. Če bi želela biti moja prijateljica bi to že povedala.
Zdaj sva tiho že približno pol ure. Vsaka se drži zase in niti ne pisne. Zavedala sem se, da sem storila napako. Zakaj sem nakazala, da hočem biti njena prijateljica?! Zdaj se še pogovarjali ne bova. No, vsaj malo miru.
Blizu mene zagledam sivo skalo in se usedem nanjo. Noge me že pošten bolijo. Zato ne rada hodim na dolge poti! Vsaka spet zre v svojo smer.
»Veš včasih sva se družili …« pogovor načne Olivia.
Z zanimanjem jo pogledam.
»Ko sva bili majhni sva bili neločljivi …«
Spomnim se tistih časov. Vsak dan sva se družili. Ampak, kaj se je zgodilo?
Kot, da bi mi brala misli, hitro odgovori.
»Bilo je nekega lepega sončnega dne …« začne.
V mislih si predstavljam mene in Olivio kako se igrava na travniku. Sonce sije midve pa se zabavava v skupnih trenutkih.
»Skupaj sva bili na gugalnici. Stari sva bili približno tam okoli 10 let. Sonce je pripekalo, bil je julij …«
»Kako se spomniš tako veliko?« jo prekinem.
»Ah, jaz in moj spomin. Nikoli ne zapustiva drug drugega« reče in se nasmehne »Torej … Zelo sva se zabavali. Takrat sva bili še najboljši prijateljici …«
»In potem? Oprosti, moj spomin ni dolgoročen.«
»Mimo je prišel Daniel. Takrat si bila noro zatrapana vanj« reče in se zasmeji.
Ups. Bolje da ne ve, da … Sem še vedno :/ Jap, še vedno sem zaljubljena vanj. Že 3 leta! Ampak Olivia …
Prestopim se in prekrižam roke. Ozrem se v svetlo nebo.
»O moj bog, še vedno si!« zakriči, jaz pa se zdrznem.
»Kaj? Ne ne ne ne ne, kaj?!« se poskušam rešiti iz kočljive situacije.
»Videla sem ta pogled. Vedela sem.«
»Lahko pustiva to za sabo?« poskušam spremeniti temo.
»Ja. Dajva.«
Vsaj to. Olivia ne sili vate, ampak te pusti pri miru, ko vidi, da ti je nerodno.
»No, takrat me je povabil na svojo rojstnodnevno zabavo …« spet preide k zgodbi.
»Mene pa ne« jo dopolnim in se žalostno zazrem v tla.
»Ja. Od takrat naprej nisi več govorila z mano. Zaradi ljubosumja. Zdaj pa sva kjer sva. Skupaj morava rešiti magični svet« me poskuša potolažiti.
Takrat se nečesa zavem. S prijateljico sem prekinila stike, zaradi tako neumnega razloga?! Včasih še sama sebe res ne razumem :/

OLIVIA
Uh, pa sem ji povedala. Zdaj le še čakam na njeno reakcijo. Me zanima kaj bo rekla? Mogoče … še preden sem uspela dokončati misel, sem začutila roko na svoji rami. Ovila se je okoli mene. Me Chloe ravno objema?
»Chloe!?« rečem in se ji izvijem iz objema »Kaj?!«
»Hočem popraviti to. Nočem da sva skregani zaradi fanta!«
»Tudi jaz ne« odvrnem in jo še enkrat objamem.
Sva ravno postali prijateljici? Tako izgleda. Moje življenje pa le ne bo tako zanič …

CHLOE
Z Olivio sva spet prijateljici. To se bo slišalo čudno, ampak … Mislim, da sem jo pogrešala. Vsa najina druženja. Toliko časa sva izgubili zaradi mojega ljubosumja. Postala bom boljša oseba. Obljubim.
Preostanek poti sva se pogovarjali o tem kaj sva doživeli ko sva bili narazen. Začuda ne prav veliko. Čisto sva bili zatopljeni v pogovor. Ko pa naenkrat …
»Na pomoč! Pomagajte!«
Spogledava se in si prikimava. Stečeva proti zvoku … SE NADALJUJE

Vaša dg