Aloha! Pa sem po 1 mesecu napisala nov del FAI. Tale je posebaj namenjen MOJI Ančiki, ki me je kadar koli je mogla, spomnila, da moram napisati nov del. Hvala da bereš Anika!

~OLIVIA~
Glas je prihajal iz jugo-zahoda. Iz gozda. Z Chloe sva mu bile vedno bližje, dokler nisva zagledali klicatelja. Ob pogledu nanj sva obe takoj vedeli, katero bitje je to.
"Palček." Sva rekli v en glas. Zraven sva se nasmejali.
"Gospod palček, kaj vas teži?" Je Chloe prvič v življenju ljubeče vprašala.
Zdaj sem pa prepričana, da se je zares spremenila. Palček, ves zaskrbljen, jo je pogledal in pokazal na gobico blizu drevesa, malo severno od naju in južno od kamna z zmerno veliko mahu XD. Še vedno zadihan od klicanja pomoči je dejal:
"Moja družina. Ni jih! Izginili so! Moja žena in trije otroci!"
Kaj?! Kako so lahko kar izginili!? Tej skrivnosti bova prišle do dna. In mislim, da je imela Chloe enake načrte.
"Brez skrbi, našli jih bova." Ga je potolažila in z mezincem potolkla po rami.
"Hvala, hvala, hvala!" Se je po mojem mnenju začel še malo prehitro zahvaljevati.
Ampak Chloe mu je prehitro obljubljala stvari. Če so izginili jih ne bo tako lahko najti. Takrat se spomnim besed Kraljice varuhov: Vsaka zamujena priložnost za dobro, je manjše upanje, da bomo še kdaj občutili ali videli čarovnijo. Prav ima! Tudi če jih ne najdeva sva vsaj naredili dobro delo! Olivia, kaj pa govoriš! Seveda jih bova našli! Morava!

~CHLOE~
Hjoj, a sem morala obljubiti to?! Zagotovo jih ne bova našli. Ampak, kraljica je rekla, da morava pomagati VSAKEMU bitju. Vključno s palčki. Jap, ne preostane nama drugega kot da greva na lov za palčki. Hm, prvič sem to rekla :). Olivia tudi izgleda zaskrbljena. Najbrž tudi ona ve, da to ne bo mačji kašelj.
"Prav. Kje ste jih nazadnje videli?" Začne Olivia z prvim vprašanjem.
"Doma. Ko sem šel po borovnico za večerjo, so bili še tu. Mahali so mi v slovo. In ko sem se vrnil, jih ni bilo nikjer. Pregledal sem vsak kotiček. Pobegnili niso kar tako, najbrž so ugrabljeni." Ko je izgovoril besedo ugrabljeni je prebledel.
"Imate kakšne sovražnike, ki bi jih lahko ugrabili?" Sem z naslednjim vprašanjem nadaljevala jaz.
"Ne. Z vsemi se dobro razumemo. Veljamo za tisto bolj prijaznih družin v gozdu."
"Aha ..." je dejala Olivia in si stvari začela zapisovati v zvezek. Od kje je pa ta prišel?
"Mogoče pa ..." sem začela ko smo zaslišali petje.
Prihajalo je iz bolj temačnega dela gozda.
"Kdo pa tako poje?" Je zašepetala Olivia.
"To more biti velikan Felician. Že 100krat sem mu rekel naj neha." Je povedal palček.
Takrat se mi je utrnila nora misel. Stekla sem proti petju.
"Chloe, kam greš?!" Je za mano zakričala Olivia, jaz pa je nisem več slišala.
Kmalu sem zagledala velikana velikosti nebotičnika. Stal je pred svojo 100 metersko hišo in pel. Priznam, ni za v opero. Zdaj se je zatopil v petje in me ni opazil. Pravi čas je. Stekla sem do njegove hiše in z ogromno težavo odprla že priprta vrata. Njegova hiša je bila polna okraskov iz lesa in vejic. Kamnita miza je zapolnila prostor. Stoli iz lesa in postlani z mahom so ležali po sobi. Na tleh je bilo opaziti še nekaj preprog iz kože divjih živali. Seveda je bilo vse v nenormalni velikosti. Od spodnjega do zgornjega nadstropja, so vodile stopnice. Vsaka velika in široka, da bi bilo po njih treba plezati kot po skalnati steni. Na srečo je bila na robu ograja, da sem po njej priplezala gor. V zgornjem nadstropju je imel posteljo, ki seveda ni bila niti malo mehka, in okno, skozi katero se je videlo cel gozd. Sredi sobe je visel kotel, privezan s kovinsko verigo. Bil je star in zaprašen. Grozilo mu je, da bo kaj kmalu odpadel in s sabo odtrgal cel strop. Trenutek kasneje se je kotel začel majati. Skoraj nevidno, ampak se je. Stekla sem do njega in potrkala nanj. Nič. Ob strani zagledam visečo verigo. To! Oklenem se je in z veliko težavami ter preprekami uspem priplezati gor. V temi, ki jo v svoji notranjosti skriva kotel, zagledam obraz. In še eden. Sem vedela! Ravno ko proslavljam in jim pomagam zlesti ven, me nekaj potisne noter, v globoko praznino črnega zaprašenega kotla.
"Aaaaaaaaaaa!"

~OLIVIA~
Joj, Chloe, kam si spet šla po svoje.
"Tega ne zdržim več. Ponjo grem." Rečem in se brez pomisleka poženem v temen gozd.
"Ne, tam ni velikana! Olivia!" Zakriči palček.
"Kaj?" Vprašam zmedeno za njim.
Takoj začnem teči nazaj. Izhod se prikaže ko me naenkrat zalije črna tema.

Vesela bom lajkca in komentarja