Hej! Okej, ne začet z Dragon girl, minila sta že dva meseca , ker se še predobro zavedam, da zamujam z objavo novega dela :/ Okej, dovolj zavlačevanja, nov del je tukaj, za vas, toplo postrežen!
Mimogrede, vesela bom lajkca in komentarčka :)


~CHLOE~
»Kuhaaaaaaaaaam juhicooooooo. Izzzzz palčkoooov in dekliceeee!« zacvili velikan.
»Fušate.« Reče eden palčkovih otrok.
Zasmejem se in prikimam. V kotlu izgledamo kot miši na kupu sena. Ni mi jasno kako se bo velikan nasitil od nas. Med petjem – cviljenjem pri katerem so nam popokali bobenčki – je rezal tudi zelenjavo za v juho. Zraven cvetače, brokolija in korenja je pripravil tudi čebulo. Do tukaj voham smrad in se mi že solzijo oči. Njega to očitno ne moti preveč, saj veselo reže in cvili dalje.
»Torej, gospod velikan …« ga poskušam zamotiti, saj imam že pripravljen načrt za pobeg. »Kako se pravilno nareže čebulo?«
Pomignem palčkom, da zlezejo po verigi in ven. Felician se obrne in vidi prizor.
»Ne boste me tako hitro pretentali.«
Strese verigo, da vsi padejo iz nje. Tuhtam dalje, kaj bi še lahko naredili. Seveda pa začne peti in mučenje se nadaljuje.

~OLIVIA~
»Kdo si?«
»Ne delaj se, da me ne poznaš.« Odgovori glas in se zraven zlobno zasmeje.
»Ne, dobesedno, ne vem kdo si.« Rečem, da bi pridobila čas, čeprav še predobro poznam odgovor.
»Muahahahaha« Se spet zasmeje.
»Demon Teme?« ugotovim in pogoltnem slino.
»Bravo! Aha, nič osebnega, zdaj te bom ubil.«
Razgledam se okoli, če je kje kakšna rešilna bilka, da bi mi pomagala ven. Nič. Dobesedno. Le jaz, srhljiv glas in tema. Čista tema, kot med spanjem.
»Prosim ne!« zakričim v temo.
»Mene ne moreš prosjačiti, jaz storim kar hočem, kadarkoli hočem.«
Spet se začne smejati. Okoli mene se razprostre meglica, ki me duši. Ne morem dihati. Kmalu se zavem, da umiram. Če kisika ne dobim takoj, bom slej ko prej umrla. Izpustim glasen krik, ki naj bi bil moj zadnji. Roke prestavim predse, kot, da bo to kaj pomagalo. Dušim se in niti trohice kisika ni v ozračju. Že padem na tla in zaslišim krik. A tokrat to ni moj krik.
»Sovražim svetlobo! Nehaj!«
S še zadnjimi močmi odprem oči. Še vedno je povsod tema, le … Pri mojih rokah se svetijo rdeče iskre! Kaj se dogaja!?
»Ne, prosim ne!«
Kmalu pridobim nazaj kisik in se poberem na noge. Roke še vedno držim predse, ter se zasmejim.
»Mene se ne prosjači.« Ponovim njegove besede.
Naberem še več moči, ki me skoraj vržejo na tla, a za čuda ostanem na nogah. Iskre letijo levo, desno, v vse smeri. Vedno več jih je. Rdečim se pridružijo še oranžne. Sekundo kasneje se zasliši še en krik, potem pa nič. Smrtna tišina zajame prostor in tudi iskre okoli mene začnejo bledeti. Tema počasi izginja. Znajdem se na istem mestu – pri palčku – in vse izgleda normalno. Kot, da se to ni nikoli zgodilo. Kot, da nikoli nisem bila v smrtni nevarnosti in me nikoli ni skoraj pokončal Demon. Palček me začudeno pogleda.
»Kje si bila? Kar naenkrat si izginila.«
»Aktivirala sem se.« Ponosno rečem, bolj sama pri sebi.

~CHLOE~
Okej, zdaj bi pa res potrebovala Olivio. Felician nas je že zmešal z zelenjavo in dodal toliko popra, da palčki zaradi kihanja letijo po zraku.
»Prosim izpusti nas.« Poskusim že vsaj 30ič.
V odgovor le odkima z glavo, jaz pa se naslonim na rob zaprašenega kotla in tuhtam. Voda je že skoraj zavrela. Še malo pa nas bo scvrlo. Vsaka sekunda, ki jo porabimo, je sekunda, ki bi jo lahko izkoristili za beg.
»Kako se že nareže čebulo?« znova in znova sprašujem, le da bi pridobili čas.
»Ne bom vas izpustil izpred oči. Ne boste ušli.«
Tale velikan pa ni od muh. Minuto kasneje se zasliši njegov glas.
»Voda je pripravljena!«
Ojoj. Tudi obrazi palčkov so zaskrbljeni. Vedo, da se ne bomo rešili. Ravno ko Felician že nagne lonec, da bi zlil vodo, zaslišim trkanje vrat. Velikan se zmrdne, odloži lonec in odtaca po stopnicah. Na žalost pa verigo, edino stvar, ki bi nas lahko rešila, vrže iz lonca. Že obupam kot tudi vsi ostali.
»Chloe.«
Olivia? Nemogoče. Ozrem se k oknu in ja, tam stoji majhna pikica.
»Olivia!« zakričim.
»Ne tako naglas.« Zašepeta ravno toliko, da se jo lahko sliši.
Vrže nam bršljanovo vitico in mi se je oklenemo. Skoraj smo že prišli do konca, ko zaslišimo težke in počasne korake, ki se nam približujejo.
»Pohitite!« zakriči Olivia, na kar koraki le še pospešijo.