Ojla! Če vam bo ta zgodba všeč jo bom še naprej pisala če ne pa bom nadaljevala love adventure. Let me love you ne bom vec pisala. Uživajte v zgodbi:
BETTY
Hej! Ime mi je Betty. Imam rjave lasekot čokolada, modre oči kot nebo in nisem ravno visoka. Imam mlajšo sestrico Anno, ki je stara 3 leta. Moja mami je že 2 leti pogrešana. Sem čisto normalno dekle, no vsaj bila sem do tega dne:
Zbudila sem se ob mrzlem šumu močnega vetra (pa čeprav je bilo sonce) ter starševega pogovarjanja. Nisem veliko slišala a tako me je zanimalo da sem malo prisluškovala: "Otroka ne bota bila samo tu zaprta. Šli bomo ven na sprehod! Je pregovarjala mačeha in med tem kuhala saj sem slišala ropotanje. "Ja, ja se strinjam. Kam bomo pa šli? Je vprašal ati, ki je gledal nogomet na televiziji saj sem slišala televizijo. "Hm... Lahko bi šli v tisti neki gozd. Menda je zelo lep. Je rekla mačeha in hodila proti stopnicah do mene da bi me zbudila a sem se jaz pred njo vstala in me začudeno pogledala. "Ti si že budna?! Me vpraša in me pogleda čudno kot, da bi bila najbolj zmešan človek na svetu. "Čudno, vem. Sem odgovorila in se nasmehnila. Mačeha je odšla nazaj po stopnicah jaz pa sem se uredila. Slišala sem mami kako je atiju razlagala da hoče že kar zdaj v tisti gozd. Ko sem to slišala sem zavila z očmi in se čim počasneje urejala saj se mi ni dalo, ker sem še zelo utrujena. Ko je mačeha ugotovila kako dolgo se že urejam je pridrvela v mojo sobo: "Kaj delaš tako dolgo?! To zanalašč delaš da nebi šli ne?! Me vpraša in me grdo pogleda. "Ne, hitim, hitim. Ji rečem in se pretvarjam da vse zelo hitro delam. "V petih minutah bodi urejena prav?! Reče in že hodi proti vratom. "Ja mami. Ji tiho rečem in zavijem z očmi. Vzela sem slikico moje mami saj jo imam vedno pri sebi. Končno sem se v štirih minutah uredila in odšli smo do najtemnejšega gozda tu v naših krajih. Sestrica Anna je sedela poleg mene in si pela pesmice, jaz pa sem gledala čez okno in se trudila odmisliti kako grozno poje Anna. Končno smo zagledali temen gozd. Nikoli še nisem videla temnejše potke ob gozdu. Hodili smo v gozdu in jaz sem kot ponavadi bila zadaj par metrov. Veter je močno pihal sonce pa je grelo gozd. Nikjer ni bilo nobemega sončnega žarka. Naenkrat sem hotela dati roke v žep kjer sem imela spravljeno mamino edino sliko a sem ugotovila, da sem žepe imela cel čas odprte. Brskala sem po žepih in ugotovila, da ni mamine slikice. Zdaj sem bila že 10 metrov daleč od atija, mačehe in sestrice. Gledala sem okoli sebe če bi našla mamino sliko. 2 metra stran sem zagledala sliko mame in mene. Stekla sem do nje a jo je veter že odnesel 5 metrov naprej. Hotela sem jo nazaj na vsak način. Naenkrat je slika prišla že v gozd. Z pogumom sem odšla skozi veje in drevesa. Naenkrat slikice nisem več nikjer videla. Zaslišala sem grozno renčanje okoli sebe. Dvignila sem glavo... Okoli mene je bilo vsaj 10 volkov. Bilo me je zelo strah, dokler nisem slišala lisičje kričanje. Takrat mi je kar naenkrat odleglo, kot da bi vedela, da me bo nekdo rešil. Met tolpo volkov je prišla lepa oranžna lisica. Ko sem videla kako je pregnala volke sem bila tako začudena kot bi videla pošast. Lisica je stopala proti meni jaz pa sem se umikala nazaj. Iz gobca je vrgla nekakšno ogrlico, na sebi pa je imela čisto podobno. Nisem sploh vedela kaj delam a vzela sem jo in si jo nadela okoli vrata. Nasmehnila sem se ji in tiho rekla:"Hvala. Že sem hotela odditi a je lisica spregovorila:"Ni zakaj hčerka. Takrat me je skoraj kap. Počasi sem se obrnila in v glavi sem imela vsaj milijon vprašanj:"Mami?! Planila sem v jok in jo objela. Moji mami je ime Lucy. Imela je blond lase in oči kot jaz.
Nisem morala verjeti, da je lisica. "Ljubica, ta obesek ti da moč da lahko govoriš z mano... Am... Poglej svojo roko. Je rekla mami in moja roka je naenkrat postajala oranžna. Zakrbljeno sem pogledala mami in tiho rekla: Je to vredu? Mami se mi je lisičje nasmejala in rekla:"Ja. Postala boš lisica z človeškim srcem kot jaz. Prišla je bližje meni in se mi spet nasmehnila. "Kaj?! Sem zakričala in nasmešek mi ni mogel iz obraza, pa če sem se še tako trudila. Naenkrat sem postala pol lisica. Nisem morala vrjeti in z odprtimi lisičjimi usti sem gledala mami. "Pridi, pokazala ti bom našo tolpo in votlino. Je rekla in mi pokazala po lepi rjavi potki skozi gozd.
(se nadaljuje)
Upam da vam je zgodba bila všeč. :revolving_hearts::hugging::kissing_smiling_eyes: LYSMA
BETTY
Hej! Ime mi je Betty. Imam rjave lasekot čokolada, modre oči kot nebo in nisem ravno visoka. Imam mlajšo sestrico Anno, ki je stara 3 leta. Moja mami je že 2 leti pogrešana. Sem čisto normalno dekle, no vsaj bila sem do tega dne:
Zbudila sem se ob mrzlem šumu močnega vetra (pa čeprav je bilo sonce) ter starševega pogovarjanja. Nisem veliko slišala a tako me je zanimalo da sem malo prisluškovala: "Otroka ne bota bila samo tu zaprta. Šli bomo ven na sprehod! Je pregovarjala mačeha in med tem kuhala saj sem slišala ropotanje. "Ja, ja se strinjam. Kam bomo pa šli? Je vprašal ati, ki je gledal nogomet na televiziji saj sem slišala televizijo. "Hm... Lahko bi šli v tisti neki gozd. Menda je zelo lep. Je rekla mačeha in hodila proti stopnicah do mene da bi me zbudila a sem se jaz pred njo vstala in me začudeno pogledala. "Ti si že budna?! Me vpraša in me pogleda čudno kot, da bi bila najbolj zmešan človek na svetu. "Čudno, vem. Sem odgovorila in se nasmehnila. Mačeha je odšla nazaj po stopnicah jaz pa sem se uredila. Slišala sem mami kako je atiju razlagala da hoče že kar zdaj v tisti gozd. Ko sem to slišala sem zavila z očmi in se čim počasneje urejala saj se mi ni dalo, ker sem še zelo utrujena. Ko je mačeha ugotovila kako dolgo se že urejam je pridrvela v mojo sobo: "Kaj delaš tako dolgo?! To zanalašč delaš da nebi šli ne?! Me vpraša in me grdo pogleda. "Ne, hitim, hitim. Ji rečem in se pretvarjam da vse zelo hitro delam. "V petih minutah bodi urejena prav?! Reče in že hodi proti vratom. "Ja mami. Ji tiho rečem in zavijem z očmi. Vzela sem slikico moje mami saj jo imam vedno pri sebi. Končno sem se v štirih minutah uredila in odšli smo do najtemnejšega gozda tu v naših krajih. Sestrica Anna je sedela poleg mene in si pela pesmice, jaz pa sem gledala čez okno in se trudila odmisliti kako grozno poje Anna. Končno smo zagledali temen gozd. Nikoli še nisem videla temnejše potke ob gozdu. Hodili smo v gozdu in jaz sem kot ponavadi bila zadaj par metrov. Veter je močno pihal sonce pa je grelo gozd. Nikjer ni bilo nobemega sončnega žarka. Naenkrat sem hotela dati roke v žep kjer sem imela spravljeno mamino edino sliko a sem ugotovila, da sem žepe imela cel čas odprte. Brskala sem po žepih in ugotovila, da ni mamine slikice. Zdaj sem bila že 10 metrov daleč od atija, mačehe in sestrice. Gledala sem okoli sebe če bi našla mamino sliko. 2 metra stran sem zagledala sliko mame in mene. Stekla sem do nje a jo je veter že odnesel 5 metrov naprej. Hotela sem jo nazaj na vsak način. Naenkrat je slika prišla že v gozd. Z pogumom sem odšla skozi veje in drevesa. Naenkrat slikice nisem več nikjer videla. Zaslišala sem grozno renčanje okoli sebe. Dvignila sem glavo... Okoli mene je bilo vsaj 10 volkov. Bilo me je zelo strah, dokler nisem slišala lisičje kričanje. Takrat mi je kar naenkrat odleglo, kot da bi vedela, da me bo nekdo rešil. Met tolpo volkov je prišla lepa oranžna lisica. Ko sem videla kako je pregnala volke sem bila tako začudena kot bi videla pošast. Lisica je stopala proti meni jaz pa sem se umikala nazaj. Iz gobca je vrgla nekakšno ogrlico, na sebi pa je imela čisto podobno. Nisem sploh vedela kaj delam a vzela sem jo in si jo nadela okoli vrata. Nasmehnila sem se ji in tiho rekla:"Hvala. Že sem hotela odditi a je lisica spregovorila:"Ni zakaj hčerka. Takrat me je skoraj kap. Počasi sem se obrnila in v glavi sem imela vsaj milijon vprašanj:"Mami?! Planila sem v jok in jo objela. Moji mami je ime Lucy. Imela je blond lase in oči kot jaz.
Nisem morala verjeti, da je lisica. "Ljubica, ta obesek ti da moč da lahko govoriš z mano... Am... Poglej svojo roko. Je rekla mami in moja roka je naenkrat postajala oranžna. Zakrbljeno sem pogledala mami in tiho rekla: Je to vredu? Mami se mi je lisičje nasmejala in rekla:"Ja. Postala boš lisica z človeškim srcem kot jaz. Prišla je bližje meni in se mi spet nasmehnila. "Kaj?! Sem zakričala in nasmešek mi ni mogel iz obraza, pa če sem se še tako trudila. Naenkrat sem postala pol lisica. Nisem morala vrjeti in z odprtimi lisičjimi usti sem gledala mami. "Pridi, pokazala ti bom našo tolpo in votlino. Je rekla in mi pokazala po lepi rjavi potki skozi gozd.
(se nadaljuje)
Upam da vam je zgodba bila všeč. :revolving_hearts::hugging::kissing_smiling_eyes: LYSMA
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ful dobr!spremljam:heart_eyes:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
OMG! FUL KUL! :hugging: SPREMLJAM!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo dobra zgodba. :blush:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kako ti uspevajo tok dobre zgodbe?
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
VAV!!!!!!! SUPER ZGODBA!!!!!!! ZELO DOBRO PIŠEŠ!
P.S. malce pazi na vejice v povedih!
P.S. malce pazi na vejice v povedih!
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super zgodba. Sigurno spremljam. Love it:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
Tvoja wolfy13:heartpulse::wolf:
Tvoja wolfy13:heartpulse::wolf:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Amazing!!!!!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
super!!!!!
0
Moj odgovor:
Nesreča
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Starši
Zdravo! Jaz imam probleme z družino. Če mogoče veste, kako se to lahko spremeni, mi prosim napišite, saj sem že res obupana.
1. Starši me silijo v stvari, ki jih ne želim delat. Zato že nekaj časa razmišljam o pobegu od doma, saj dojemam, da nikoli ne bom imela besede kaj odločiti sama. Kaj mislite?
2. Vse kar je narobe, mislijo, da je moja krivda, zato pogosto dobivam kazni, kot so npr. pripor v sobi, brez telefona ali računalnika za mesec itd. Kako naj dokažem, da nisem kriva?
3. V šoli sem odličnjakinja in zato dobivam same petice. Ampak so starši bolj ponosni na mojega brata, ki ima sicer slabše ocene. Za nagrado ga peljejo v restavracijo, zame se pa ne zmenijo. Kaj naj naredim, da pridobim njihovo pozornost?
Upam, da boste lahko pomagali, saj sem sama že čisto izgubljena. :disappointed:
1. Starši me silijo v stvari, ki jih ne želim delat. Zato že nekaj časa razmišljam o pobegu od doma, saj dojemam, da nikoli ne bom imela besede kaj odločiti sama. Kaj mislite?
2. Vse kar je narobe, mislijo, da je moja krivda, zato pogosto dobivam kazni, kot so npr. pripor v sobi, brez telefona ali računalnika za mesec itd. Kako naj dokažem, da nisem kriva?
3. V šoli sem odličnjakinja in zato dobivam same petice. Ampak so starši bolj ponosni na mojega brata, ki ima sicer slabše ocene. Za nagrado ga peljejo v restavracijo, zame se pa ne zmenijo. Kaj naj naredim, da pridobim njihovo pozornost?
Upam, da boste lahko pomagali, saj sem sama že čisto izgubljena. :disappointed:
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(130)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
.............le, da je mrož malce bolj prijazen ...
kaj da hel je toooooooo :joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::rofl::rofl::rof
ful dobr sam mogoc bi lahk un del z nozem ...