Pisalnica
V šolo sva prišli tik pred zvonjenjem. Hitro sva stekli v razred in si na mizo pripravili zvezke ter peresnico.
"Lottie, jaz ne morem čakati. Znorela bom od čakanja!"
Sem rekla svoji najboljši prijateljici.
"Saj bo. Malo potrpi, saj bo hitro minilo."
Me je poskušala spodbuditi.
Pouk se je vlekel kot še nikoli. A res ne moremo izjemoma prej končati?! Ne, očitno ne. Končno! Konec pouka!
Z Lottie sva stekli do stranišča, da se pred vajami še malo urediva. Hitro sem si počesala lase, Lottie prav tako. Naredila sem si lepo figo na vrhu glave, moja prijateljica je imela čop.
"Sem ok?"
Ja, itak Hanna, super si! Kaj pa jaz?"
"Perfektno!"
Sem se ji nasmehnila in ona mi je nasmeh vrnila. Nato sva odšli v telovadnico, kjer so potekale vaje. Tommy in Henry sta že čakala. Ni bilo videti, da bi se posebej uredila. Tommy je imel na sebi trenirko in pulover, Henry prav tako. No ja, saj je vseeno.
"Živijo punci!"
Je prvi pozdravil Tommy. Videti je bil vesel, da naju vidi.
"O, hoj!"
Sva mu odzdravili v en glas. Kako usklajeno, haha.
"Živijo!"
Naju je pozdravil še Henry, Lottiein soplesalec.
Učiteljica plesa nas je že začela razporejati po telovadnici. Prvo naj bi plesali na pesem Cha Cha Cha. Ples je bil hiter in precej zabaven. Veliko smo se zraven nasmejali, ko smo se motili. Res je bilo zabavno! Ko je bilo konec, mi je bilo žal. S Tommijem sem se imenitno zabavala. Res je super fant!
-----------------
"Iiiiiii, kako super je bilo na vajah! Hanna! A me ti sploh poslušaš?!"
Ups, očitno sem se malo zasanjala. O Tommiju sem razmišljala.
"Ja, seveda poslušam! Sori, malo sem se zamislila. Ampak, ja res je bilo super!"
Sem ji odgovorila. Nato sva v tišini hodili do doma, vsaka s svojimi mislimi.
"Hej, Hanna. Se ti zdi Henry luštkan?"
Me je vprašala Lottie.
"Hm... V bistvu ne vem. Prijazen, simpatičen fant je. Recimo, ja. Ampak ni mi všeč. Všeč mi je Tommy."
"Zato ker... Jaz... Ne vem kdo mi je všeč. Henry je super, postal mi je všeč. Pri Jamesu pa itak nimam šans... Pomojem je bolje, da začnem gledati Henrija. On je fajn, pa še več možnosti imam pri njem."
Uf, to se je pa razgovorila. Hodili sva po vedno tihi in mirni gozdni poti, kjer so prepevali lepi ptički.
"Ja, Henry je fajn. Pa itak... Prav imaš! Pri njem imaš sploh zdaj več možnosti. Zagrabi priložnost!!!"
Sem se nasmehnila prijateljici. Pomagati ji moram, tako kot ona meni vedno.
"Lottie! Danes grem h Ghaalibu! Bi šla z mano, da ga spoznaš?"
"Itak, z največjim veseljem!!!!!!"
Prijateljico je kar razganjalo od veselja, da bo videla to čudo. Jaz pa sem se veselila, da vidim svojega Ghaala. Že dolgo ga nisem obiskala.
---------------
Doma je bil hlev že narejen. Res je bil zeloooo lep. Šla sem pogledat v notranjost. Notri je bilo šest precej velikih boksov in pa prostor za sedla, uzde in krtače. To že ne bo za krave! Dobijo sosedi konja? Kdo bi vedel. Bom že videla.
"Mami, z Lottie greva h Ghaalibu!"
Sem zavpila svoji mami v kuhinjo.
"Seveda, čez tri ure bodita nazaj!"
Je rekla, nato pa se spet posvetila kuhanju. Bratca sta bila še vedno v šoli, tako da mi ne bosta težila, da bi šla zraven. Uf, še sreča.
Stekla sem do Lottieine hiše. Čakala me je pred vrati. Do kluba sva imeli peš 15 minut. Ni bilo daleč.
Učiteljice ni bilo videti v bližini. Še sreča, klub je bil celo čisto prazen! To se je redko zgodilo. Z Lottie sva stekli proti velikemu pašniku, kjer so se pasli klubski konji. Med njimi sem v trenutku zagledala Ghaala.
"Glej, Lottie! Tam je Ghaalib! Tisti najlepši, črn."
"Ahhh, kako je krasen! Najlepši konj na svetu."
Videla sem, da je mislila resno. Oči so se ji bleščale.
"Ghaalib! Ghaalib moj, pridi sem!"
Sem poklicala konja. V galopu je pritekel k meni, me povohal, nato pa veselo zahrzal. Čutila sem, da me ima res rad.
"Lottie... Skupaj ga lahko skrtačiva. Najbrž ne bo pustil, da ga jahaš, zato... Aha, že vem! Samo na sprehod lahko greva z njim. Tako bo najbolje!"
Sem se nasmehnila prijateljici, ki se mi je veselo zarežala. Tudi ona je oboževala konje.
Tako sva Ghaala odpeljali v hlev, kjer sva ga skrtačili in lepo uredili. Ko je bil naret, smo odšli na sprehod.
"Hodimo lahko približno eno uro. Tako bomo pravi čas nazaj."
Sem rekla Lottie, ki je veselo vodila Ghaala čes korenine.
"Seveda, prav imaš."
Se je veselo nasmejala. Ghaalib ji je bil res všeč.
Počasi smo se začeli obračati. Z Lottie sva se celo pot pogovarjali o vsem mogočem. O Ghaalibu, o šoli ter seveda o fantih. Saj... Če povem po pravici je Henry prav okej. Ampak, niti približno ni moj tip. To je samo Tommy. Dobre volje smo se vračali v klub. Ahh, ko bi jaz le vedela, kakšno presenečenje ma čaka tam
----------------------
Ko smo prišli v klub, sem takoj zagledala svojo učiteljico jahanja, ki nam je prihajala nasproti.
"O, Hanna! Ti pa si Lottie, kajne?"
Naju je veselo pozdravila. Res je bila videti zelooooo srečna in tudi skrivnostna.
"Živijo! Ja, Lottie sem."
Se je nasmehnila prijateljica.
"Hanna... Hmm... Videla sem, da sta se z Ghaalibom zelo povezala... Nikogar drugega ne spusti blizu sebe..."
Je govorila učiteljica. Me veseli, da tako misli.
Pogledala sem Ghaala, ki je stal za mano. Lottie ga je dražala na povodcu.
"No, ja, razmišljali smo... Če bi ga vaša družina želela imeti..."
Je učiteljica še kar govorila. Meni pa se je nasmeh širil.
OMG!!!! Saj to ni mogoče!!! Ghaalib! Moj!
"Zato hlev pri vas Hanna! Ghaaliba boš danes odpeljala domov. V klubu ga ne moremo imeti, itak samo tebe pusti blizu. Od zdaj naprej je tvoj!"
Nisem vedela, kaj naj rečem. To je bil najboljši dan v mojem življenju. Začela sem jokati. Solze sreče.
"Ne vem, kako naj se vam zahvalim. Hvala, hvala, hvala!"
Sem v solzah rekla. Močno, najmočneje, kar sem lahko sem objela Ghaala. On pa je tiho zarezgetal. Kot, da bi vse razumel.
"Ghaalib. Zdaj si moj! Za vedno."
Sem tiho rekla. Le on me je lahko slišal. Mogoče pa le razume? Kdo bi vedel.
"Oh, z Lottie morava domov. In Ghaala peljeva s seboj."
Sem rekla.
"Seveda! Adijo, pridita še kdaj!"
"Ghaalib je moj! Ghaalib je moj! Ghaalib je moj! Lottie, ne morem ti povedati, kako sem srečna!"
Sem celo pot prepevala, ona pa se mi je režala.
"Hahah, Hanna, prav smešna si! Ampak... Z Ghaalom sta popoln par! Vse zmoreta."
Ja... Tudi jaz sem imela takšen občutek.
"Škoda le, da ga ne moreva jahati. Mogoče bi te vrgel s hrbta... Saj veš. Raje ne."
"Seveda, razumem."
Se je nasmehnila prijateljica.
Prišli sva do Lottieine hiše. Poslovili sva se in nato je odšla. Jaz pa sem zajahala Ghaaliba. Spet ta popoln trenutek. Brez sedla. Le midva.
Prijezdila sem domov. Ghaala sem spustila v ograjo, polno sočne trave. Stekla sem k mami...
mal daljši del:heartpulse:. upam, da vam je vseč<33. lyyy:hugging:
"Lottie, jaz ne morem čakati. Znorela bom od čakanja!"
Sem rekla svoji najboljši prijateljici.
"Saj bo. Malo potrpi, saj bo hitro minilo."
Me je poskušala spodbuditi.
Pouk se je vlekel kot še nikoli. A res ne moremo izjemoma prej končati?! Ne, očitno ne. Končno! Konec pouka!
Z Lottie sva stekli do stranišča, da se pred vajami še malo urediva. Hitro sem si počesala lase, Lottie prav tako. Naredila sem si lepo figo na vrhu glave, moja prijateljica je imela čop.
"Sem ok?"
Ja, itak Hanna, super si! Kaj pa jaz?"
"Perfektno!"
Sem se ji nasmehnila in ona mi je nasmeh vrnila. Nato sva odšli v telovadnico, kjer so potekale vaje. Tommy in Henry sta že čakala. Ni bilo videti, da bi se posebej uredila. Tommy je imel na sebi trenirko in pulover, Henry prav tako. No ja, saj je vseeno.
"Živijo punci!"
Je prvi pozdravil Tommy. Videti je bil vesel, da naju vidi.
"O, hoj!"
Sva mu odzdravili v en glas. Kako usklajeno, haha.
"Živijo!"
Naju je pozdravil še Henry, Lottiein soplesalec.
Učiteljica plesa nas je že začela razporejati po telovadnici. Prvo naj bi plesali na pesem Cha Cha Cha. Ples je bil hiter in precej zabaven. Veliko smo se zraven nasmejali, ko smo se motili. Res je bilo zabavno! Ko je bilo konec, mi je bilo žal. S Tommijem sem se imenitno zabavala. Res je super fant!
-----------------
"Iiiiiii, kako super je bilo na vajah! Hanna! A me ti sploh poslušaš?!"
Ups, očitno sem se malo zasanjala. O Tommiju sem razmišljala.
"Ja, seveda poslušam! Sori, malo sem se zamislila. Ampak, ja res je bilo super!"
Sem ji odgovorila. Nato sva v tišini hodili do doma, vsaka s svojimi mislimi.
"Hej, Hanna. Se ti zdi Henry luštkan?"
Me je vprašala Lottie.
"Hm... V bistvu ne vem. Prijazen, simpatičen fant je. Recimo, ja. Ampak ni mi všeč. Všeč mi je Tommy."
"Zato ker... Jaz... Ne vem kdo mi je všeč. Henry je super, postal mi je všeč. Pri Jamesu pa itak nimam šans... Pomojem je bolje, da začnem gledati Henrija. On je fajn, pa še več možnosti imam pri njem."
Uf, to se je pa razgovorila. Hodili sva po vedno tihi in mirni gozdni poti, kjer so prepevali lepi ptički.
"Ja, Henry je fajn. Pa itak... Prav imaš! Pri njem imaš sploh zdaj več možnosti. Zagrabi priložnost!!!"
Sem se nasmehnila prijateljici. Pomagati ji moram, tako kot ona meni vedno.
"Lottie! Danes grem h Ghaalibu! Bi šla z mano, da ga spoznaš?"
"Itak, z največjim veseljem!!!!!!"
Prijateljico je kar razganjalo od veselja, da bo videla to čudo. Jaz pa sem se veselila, da vidim svojega Ghaala. Že dolgo ga nisem obiskala.
---------------
Doma je bil hlev že narejen. Res je bil zeloooo lep. Šla sem pogledat v notranjost. Notri je bilo šest precej velikih boksov in pa prostor za sedla, uzde in krtače. To že ne bo za krave! Dobijo sosedi konja? Kdo bi vedel. Bom že videla.
"Mami, z Lottie greva h Ghaalibu!"
Sem zavpila svoji mami v kuhinjo.
"Seveda, čez tri ure bodita nazaj!"
Je rekla, nato pa se spet posvetila kuhanju. Bratca sta bila še vedno v šoli, tako da mi ne bosta težila, da bi šla zraven. Uf, še sreča.
Stekla sem do Lottieine hiše. Čakala me je pred vrati. Do kluba sva imeli peš 15 minut. Ni bilo daleč.
Učiteljice ni bilo videti v bližini. Še sreča, klub je bil celo čisto prazen! To se je redko zgodilo. Z Lottie sva stekli proti velikemu pašniku, kjer so se pasli klubski konji. Med njimi sem v trenutku zagledala Ghaala.
"Glej, Lottie! Tam je Ghaalib! Tisti najlepši, črn."
"Ahhh, kako je krasen! Najlepši konj na svetu."
Videla sem, da je mislila resno. Oči so se ji bleščale.
"Ghaalib! Ghaalib moj, pridi sem!"
Sem poklicala konja. V galopu je pritekel k meni, me povohal, nato pa veselo zahrzal. Čutila sem, da me ima res rad.
"Lottie... Skupaj ga lahko skrtačiva. Najbrž ne bo pustil, da ga jahaš, zato... Aha, že vem! Samo na sprehod lahko greva z njim. Tako bo najbolje!"
Sem se nasmehnila prijateljici, ki se mi je veselo zarežala. Tudi ona je oboževala konje.
Tako sva Ghaala odpeljali v hlev, kjer sva ga skrtačili in lepo uredili. Ko je bil naret, smo odšli na sprehod.
"Hodimo lahko približno eno uro. Tako bomo pravi čas nazaj."
Sem rekla Lottie, ki je veselo vodila Ghaala čes korenine.
"Seveda, prav imaš."
Se je veselo nasmejala. Ghaalib ji je bil res všeč.
Počasi smo se začeli obračati. Z Lottie sva se celo pot pogovarjali o vsem mogočem. O Ghaalibu, o šoli ter seveda o fantih. Saj... Če povem po pravici je Henry prav okej. Ampak, niti približno ni moj tip. To je samo Tommy. Dobre volje smo se vračali v klub. Ahh, ko bi jaz le vedela, kakšno presenečenje ma čaka tam
----------------------
Ko smo prišli v klub, sem takoj zagledala svojo učiteljico jahanja, ki nam je prihajala nasproti.
"O, Hanna! Ti pa si Lottie, kajne?"
Naju je veselo pozdravila. Res je bila videti zelooooo srečna in tudi skrivnostna.
"Živijo! Ja, Lottie sem."
Se je nasmehnila prijateljica.
"Hanna... Hmm... Videla sem, da sta se z Ghaalibom zelo povezala... Nikogar drugega ne spusti blizu sebe..."
Je govorila učiteljica. Me veseli, da tako misli.
Pogledala sem Ghaala, ki je stal za mano. Lottie ga je dražala na povodcu.
"No, ja, razmišljali smo... Če bi ga vaša družina želela imeti..."
Je učiteljica še kar govorila. Meni pa se je nasmeh širil.
OMG!!!! Saj to ni mogoče!!! Ghaalib! Moj!
"Zato hlev pri vas Hanna! Ghaaliba boš danes odpeljala domov. V klubu ga ne moremo imeti, itak samo tebe pusti blizu. Od zdaj naprej je tvoj!"
Nisem vedela, kaj naj rečem. To je bil najboljši dan v mojem življenju. Začela sem jokati. Solze sreče.
"Ne vem, kako naj se vam zahvalim. Hvala, hvala, hvala!"
Sem v solzah rekla. Močno, najmočneje, kar sem lahko sem objela Ghaala. On pa je tiho zarezgetal. Kot, da bi vse razumel.
"Ghaalib. Zdaj si moj! Za vedno."
Sem tiho rekla. Le on me je lahko slišal. Mogoče pa le razume? Kdo bi vedel.
"Oh, z Lottie morava domov. In Ghaala peljeva s seboj."
Sem rekla.
"Seveda! Adijo, pridita še kdaj!"
"Ghaalib je moj! Ghaalib je moj! Ghaalib je moj! Lottie, ne morem ti povedati, kako sem srečna!"
Sem celo pot prepevala, ona pa se mi je režala.
"Hahah, Hanna, prav smešna si! Ampak... Z Ghaalom sta popoln par! Vse zmoreta."
Ja... Tudi jaz sem imela takšen občutek.
"Škoda le, da ga ne moreva jahati. Mogoče bi te vrgel s hrbta... Saj veš. Raje ne."
"Seveda, razumem."
Se je nasmehnila prijateljica.
Prišli sva do Lottieine hiše. Poslovili sva se in nato je odšla. Jaz pa sem zajahala Ghaaliba. Spet ta popoln trenutek. Brez sedla. Le midva.
Prijezdila sem domov. Ghaala sem spustila v ograjo, polno sočne trave. Stekla sem k mami...
mal daljši del:heartpulse:. upam, da vam je vseč<33. lyyy:hugging:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super kako ljubko.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Zelo dobo :grin::grin::grin::grin:
2
Gigi15
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kak CUTEEEEEEEEEEE!!!!!!!! LOVAM <333
1
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
