Zadihana sem se ustavila pred njegovimi vrati. Takrat sem se zavedla kaj počnem. V resnici ga sploh nisem poznala! Samo všeč mi je bil. Uf, ampak za Ghaala vse. Opogumila sem se in potrkala.

"Ja? Kar naprej!"

Ne vem, najbrž je bila to njegova mama. Nisem je prepoznala po glasu. Vrata so se odprla.

"Živijo? Kdo si pa ti?"

Me je vprašala. Ja, to je bila njegova mama.

"Zdravo. Hanna sem. Lahko pokličete Tommija prosim?"

"Ooooo, Hanna! Kako pa to, da si prišla? No ja, ne bom preveč radovedna. Bom poklicala Tommija. Tommy! Tommy, pridi dol!"

Najbrž je mislila da sem njegova punca. Ali pa kaj podobnega. Saj bi rada bila...

"Hvala vam! Saj bo hitro."

Sem se ji zahvalila in se nasmehnila.
Tommy je pritekel po stopnicah navzdol. Zagledala sem njegove svetlo modre oči ter bele lase. Bil je prekrasen. Vsaj zame.


"Zdravo! Hanna?"

"Ja, Hanna sem. Oprosti, ker motim, ampak nekaj sem te mislila prositi..."

"Jaaaaaa? Sori, samo malo se mi mudi. Na trening grem."

Me je prekinil.

"Ok, saj meni tudi. Mi lahko posodiš svoj motor prosim?"

Bilo mi je res zelo nerodno. Nisem vedela kaj naj delam z rokami. Poskušala sem se nasmehniti, tako lepo kot znam.

"Ja, lahko. Zakaj?"

"Uf, no, ti naslednjič razložim. Mudi se mi!"

Stekel je do garaže in mi pripeljal motor. Podal mi je še čelado, pri tem pa se nasmehnil in pokazal bleščeče zobe.


"Adijo! Se vidiva."

"Adijo!"

Nasmehnil se mi je! NASMEHNIL! Samo zame!

-----------------

Seveda sem celo pot razmišljala samo o Tommijevem nasmehu. Tako lepe zobe ima! In oči, frizuro, postavo, obraz... Vse!

---------------

Dolgo sem se vozila po prašni cesti. Ponekod asfalta sploh ni bilo. Na poti je bilo polno lukenj in velikih kamnov.
Končno sem prišla do ogromne, dobro ograjene posesti. Povsod naokoli je bil zid, samo na sredini velika vrata. Ravno je proti vratom zavil avto.
Nisem smela izpustiti priložnosti, ki se mi je ponujala. Velikanska vrata so se široko odprla, jaz pa sem čakala na priložnost, da smuknem skozi. Avto je zapeljal v notranjost. Ko so se vrata že skoraj zaprla, sem smuknila skozi majhno luknjo, preden so se dokončno zaprla. Zdaj sem bila notri. Stekla sem proti hlevom. Stopila sem v notranjost. V zadnjem sem zagledala Ghaala. Ko me je zagledal je veselo zarezgetal. Tedaj pa sem zaslišala korake.


"Kahn, pripelji črnega konja!"

Glas je pripadal moškemu, s temnimi lasmi in brazgotino na čelu. Videti je bil grob in neprijazen.

"Seveda, takoj."

Mu je odgovoril Kahn. Videti je bil malo mlajši, imel pa je svetlo rjave lase.
Takoj sem se skrila za balo sena. Prisluškovala sem njunemu pogovoru. Moška sta bila videti, kot da se ne marata preveč. Khan je Ghaaliba grobo prijel a se mu je uprl. Prišla sta mu pomagat še dva zelo mišičasta moška, da so lahko za silo ukrotili konja.
S skupnimi močmi so ga odpeljali ven, na travo. Počakala sem da so se malo oddaljili, nato pa sem smuknila za njimi. Ghaala so odpeljali v veliko areno, ki je stala sredi ogromnega travnika...


pa je tu nov del!!!! upam, da vam bo všeč. rada pa bi se zahvalaila vsem, ki tako lepo komentirate to zgodbo, vi ne veste koliko mi pomeni. rada vas mam srčki mojiiii.
vaša nixi