6. DECEMBER (POPOLDNE)
Sinoči je močno snežilo in pločnik je bil še danes dopoldne pokrit z belo plastjo. A detektiva nič ne ustavi, ko si nekaj zada, kajne?
Pozvonim na vhodna vrata majhne hiše, kjer živi Hannah Hudson. Kmalu mi vrata odpre rahlo starejša gospa v dolgem zelenem plašču.
"Da?" me vpraša, medtem ko na obrazu napravi začuden obraz.
"Gospa Hudson, moje ime je Eleanor Pryste. Preiskujem umor Vicky Grey," se prestavim. "Slišala sem, da ste jo našli. Mrtvo mislim. Zato bi rada govorila z vami."
Ozračje postaja napeto, Hannahine zelene oči pa se usmerijo proti tlom. Počutim se nekoliko nelagodno.
"Ne," hladnokrvno odvrne čez čas. "Ne bom odpirala starih ran."
Hannah se obrne, ko jo primem za roko in vzkliknem: "Prosim, gospa." Uspem jo prepričati, da se obrne proti meni. S solzo v očeh nato dodam: "Vicky je bila moja najboljša prijateljica. Jezi me, ker je njen morilec na prostosti. Prosim, pomagajte, da ga najdem. Ne odpiram starih ran, gospa Hudson. Le želim, da bomo vsi spali v miru."
Po kratkem premisleku Hannah odvrne pristane in skupaj se napotiva proti dnevni sobi, kjer sedeva na kavč.
"Vas moti, če si zapisujem odgovore?" vprašam in iz nahrbtnika potegnem majhen blok in pisalo.
"Ne," tiho odvrne Hannah in si popravi zelen trak, ki ga ima v oranžnih kratkih laseh.
"Gospa Hudson, mi lahko poveste, kako ste se znašli zunaj tisto noč?" previdno vprašam. A čim zastavim vprašanje, zopet začutim napetost, ki prihaja iz moje sogovornice.
"Oh, ta noč," začne Hannah. "Bilo je temačno. Bolj kot običajno. Odpravljala sem se spati, ko sem nenadoma slišala krik. Krik mlade ženske. Stekla sem ven, a nikjer ni bilo nikogar. Nato sem začutila neko tekočino, ki se je približevala mojim nogam. Pogledala sem proti tlom. Kri. Nekaj metrov, samo nekaj metrov, je bila tam, prekrita z rdečo tančico. Tančico krvi. Njen mlad obraz je bil ves bled kot mleko. Njeni svetli lasje so bili oviti v kri. In njene oči so me nedolžno gledale. Še se jih spomnim! Oh!" Hannah takrat začne hitreje dihati, na njenih licih pa se pojavijo solze. Zavedala sem se, kako močan in boleč mora biti ta spomin.
"Gospa Hudson, ste v redu?" nekoliko živčno vprašam, vstanem in se ji približam.
Hannah me pogleda z jeznim izrazom na obrazu in zoožanimi očmi. "Pojdi in ne vračaj se," s tihim glasom ukaže.
"Gospa, nisem hotela ..."
"Pojdi!" glasno izreče, jaz pa stečem iz hiše na sneg.
Prekleto. Biti detektiv je res naporno.