1. DECEMBER (PO ŠOLI)
"Nimaš partnerja?"
Rahlo prestrašeno se ozrem v mlad obraz plesne učiteljice Kiere.
"Em ... ne," odvrnem v upanju, da ne bo drezala vame. Res bi bilo nerodno, če bi ji razlagala to, kako sem edino dekle, ki jo fant ni povabil na maturantski ples. Stavim, da bi bilo tudi vam zelo nerodno.
"Potem imaš srečo! Nekdo drug prav tako nima partnerja," vzklikne in se mi nasmeje. Nato prikliče Lucasa, ki sam stoji v kotu telovadnice. "Prepričana sem, da se bosta ujela," pove, ko moj bodoči soplesalec pride bližje, in nato steče proti računalniku.
"No, živjo," pozdravim Lucasa. V bistvu je bilo kar ... nerodno. Mislim, moj osumljenec je. Ampak zgleda, da bom mogla biti z njim.
Moj soplesalec končno dvigne glavo in me pogleda s kristalno modrimi očmi. Nikoli si nisem mislila, da ima tako lepe oči. Mislim, kako bi pa lahko? Saj je vedno sam!
"Živjo," po tiho odvrne.
"Fantje, eno roko dajte na bok, drugo pa ponudite dekletu!" v mikrofon zakriči Kiera. "Dekleta, eno roko na ramo, drugo pa na fantovo iztegnjeno roko!"
In tako smo začeli plesati. Korake smo vedeli že od prej, saj smo dva tedna plesali vsak sam. Danes smo bili tako prvič v parih.
In izšlo se je kar v redu. Lucas je namreč kar dober plesalec. Njegovi koraki so ustrezno dolgi, premika se počasi in gleda me v oči, ne v tla, kakor to mene občasno zamika.
A ne glede na to mi je ves čas med plesanjem šlo po glavi le eno — je morilec ali ne. Za trenutek sem dobila idejo, in sicer da bi ga vprašala po videu. Vendar iz te moke ni bilo kruha, saj sem bila preveč sramežljiva. Kaj če bi ga prizadelo? Kaj če bo vprašanje dojel kot nesramno? Ne, tega res nočem.
"V kaj si tako zatopljena?" me nenadoma vpraša sredi zadnjega obrata. Sem res tako očitna?
"Oh, samo poskušam se spomniti, če sem obkrožila pravilni odgovor pri zgodovini," se zlažem. Ne morem mu povedati resnice, kajne?
"Vsi dobro, le Herriet primi Dylana višje!" uro zaključi Kiera in vsi stečemo na kosilo.