PisalnicaGimnazijka detektivka, 9. del
4
2. DECEMBER (PROTI VEČERU)
"Eleanor, nam znaš povedati razliko med linearno in navadno funkcijo?" vpraša profesorica Jones, mentorica matematičnega krožka. "Kot veste, to velikim učencev dela težave."
Vstanem in se odkašljam, nato pa samozavestno odgovorim.
"Odlično, navdušena sem!" me pohvali Jonesova in ustnice oblikuje v širok nasmeh. Zatem pokliče mojo sošolko Sarah pred tablo, jaz pa nazaj sedem za klop.
Kljub temu da me to, kar imamo na matematičnem krožku, zelo zanima, so mi med uro po glavi švigale misli, ki so najmanj povezane z matematiko. Kar naprej sem namreč razmišljala o tem, kako naj najdem morilca.
Biti detektiv ni lahko, veste. Sploh če se tega lotevaš prvič in če nisi detektiv po poklicu. Sama sploh ne vem, kje naj začnem, kako se naj znajdem v vseh teh podatkih.
A tekom časa sem končno našla rešitev - vrniti se moram v prvi letnik gimnazije, čas, ko je bila Vicky umorjena.
Kaj se je tokrat zgodilo? Pravzaprav nič kaj takega, kakor se trenutno zdaj. V redu, odšli smo iz osnovne šole, kar je *i*nekaj*i*, ampak v mislih sem imela kaj nenavadnega, sumljivega. Prihod na gimnazijo se mi osebno ne zdi sumljiv.
Se je Vicky kaj drugače vedla kot običajno? Nisem bila sicer maksimalno pozorna na njeno vedenje, ampak mislim, da je bilo vse kot ponavadi. Razen če je Vicky nekaj skrivala v sebi in je to znala zelo dobro zadržati zase. Ne, ne Vicky. Vse mi je zaupala. Res ni bila oseba, ki bi imela skrivnosti. Zato je odgovor ne.
Kaj pa naj zdaj? Kakor se spomnim, se pred umorom ni zgodilo nič, kar bi bilo vredno omembe. Prekleto. Brez idej sem. Res ne vem.
No, kaj bi detektiv naredil na mojem mestu? Aha, zdaj mi je jasno! Poklical bi osebo, ki je žrtev našla. In njeno ime mi je že znano - Hannah Hudson.
"Eleanor, nam znaš povedati razliko med linearno in navadno funkcijo?" vpraša profesorica Jones, mentorica matematičnega krožka. "Kot veste, to velikim učencev dela težave."
Vstanem in se odkašljam, nato pa samozavestno odgovorim.
"Odlično, navdušena sem!" me pohvali Jonesova in ustnice oblikuje v širok nasmeh. Zatem pokliče mojo sošolko Sarah pred tablo, jaz pa nazaj sedem za klop.
Kljub temu da me to, kar imamo na matematičnem krožku, zelo zanima, so mi med uro po glavi švigale misli, ki so najmanj povezane z matematiko. Kar naprej sem namreč razmišljala o tem, kako naj najdem morilca.
Biti detektiv ni lahko, veste. Sploh če se tega lotevaš prvič in če nisi detektiv po poklicu. Sama sploh ne vem, kje naj začnem, kako se naj znajdem v vseh teh podatkih.
A tekom časa sem končno našla rešitev - vrniti se moram v prvi letnik gimnazije, čas, ko je bila Vicky umorjena.
Kaj se je tokrat zgodilo? Pravzaprav nič kaj takega, kakor se trenutno zdaj. V redu, odšli smo iz osnovne šole, kar je *i*nekaj*i*, ampak v mislih sem imela kaj nenavadnega, sumljivega. Prihod na gimnazijo se mi osebno ne zdi sumljiv.
Se je Vicky kaj drugače vedla kot običajno? Nisem bila sicer maksimalno pozorna na njeno vedenje, ampak mislim, da je bilo vse kot ponavadi. Razen če je Vicky nekaj skrivala v sebi in je to znala zelo dobro zadržati zase. Ne, ne Vicky. Vse mi je zaupala. Res ni bila oseba, ki bi imela skrivnosti. Zato je odgovor ne.
Kaj pa naj zdaj? Kakor se spomnim, se pred umorom ni zgodilo nič, kar bi bilo vredno omembe. Prekleto. Brez idej sem. Res ne vem.
No, kaj bi detektiv naredil na mojem mestu? Aha, zdaj mi je jasno! Poklical bi osebo, ki je žrtev našla. In njeno ime mi je že znano - Hannah Hudson.
Moj odgovor:
little frog
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
mislim, da sem bi ali pa lezbijka
Mislim, da sem biseksualka ali pa celo lezbijka. To sumim zato, ker sem bila od 1. razreda v oš dalje zelo redko zaljubljena nasplošno v fante, če sem pa bila je pa bila to zelo šibka zaljubljenost. Stvar se je spremenila ko sem vstopila v 6. razred, saj sem na rojstnodnevni zabavi ene prijateljice v kinu spoznala eno punco. In takrat se je zgodilo nekaj, kar se mi ni še nikoli poprej - moje srce je začelo ful hitro utripat, moja kolena so se tresla, in nč v sobi nisem mogla gledat razen nje. Bila je absolutno čudovita. Ampak je nisem nikoli več videla. Od takrat so bile moje simpatije samo punce, nevem zakaj.Torej moja starša sta kar kul glede takih stvari, mislim da že malo vesta, ampak moji stari starši ... še posebej babici, ki sta obe zelo verni kristjanki. Nekoč sem babici povedala, da se mi je zdelo da sem v eno punco zaljubljena in je rekla da nisem, ampak da si sam zelo želim biti njena prijateljica. Zanima me, če sem premlada ta se lotevam takih tem (stara bom 13 naslednji teden), kako se naj lotim izpovedovanja mojih čustev moji družini in prijateljem, in a sem res lezbijka.
Hvala vsem za pomoč,
:frog:
Hvala vsem za pomoč,
:frog:
Vprašanje
Ali bi te motilo, če veselošolske priloge ne bilo več v tiskani izdaji, ampak samo na spletu?
Da, zelo bi me motilo.
(110)
Ne bi me motilo.
(82)
Ne vem. / Nimam mnenja.
(41)
