PEKLENSKA USODA

Ayra ni mogla zaspati, čakala je, ali bo Hobbit zbežal ali pa bo ostal tam. Čutila je nekakšno povezanost med njima.
A mladi zmajček je hitro zaspal, ko pa ga je sredi noči nekaj zbudilo. Zaslišal je rahlo a hitro dihanje. Nekajkrat je pomežiknil in se zravnal. Nato pa se je postavil v prežo. Čakal je in čakal, in enkrat končno zagledal v grmovju svetlo modre oči. Že je želel zleteti proti tem bitju, a se je Ayra prebudila.
Vedel je, da jo mora zaščititi, tako mu je bilo naročeno. Zato je namesto, da bi šel k tisti senci,- ki je bila mimogrede oddaljena nekaj več, kot 40 m - zletel Ayri na ramo.
Začutila je, da ji je prišel na roko. A ko ga je dlje časa opazovala je ugotovila, da nekam strmi. Čutila je rahlo napetost. Sedaj se je še sama bolj zazrla nekam v goščavo grmovij. In takrat se je nekaj v njem zganilo. Prestrašila se je. Z roko je segla po meč. Nato je počasi s Hobbitom na roki v tišini stopala do grmovja. Počasi in neslišno se je približevala in vedno več je bila na trnih, kaj se skriva v njem. Prišla je že do tja, ko je nenadoma ven nekan skočilo ter jo podrlo na tla. Malce se je zmedla, nato pa opazila, da ji nekdo pred vratom drži meč. Dvignila je glavo in začudeno pogledala. 'To ni bil človek' ji je govorila podzavest. In tudi zgledal ni kaj podoben. Je pa še vseno zapazila, nekaj podobnosti. Misli so se ji razblinile in čakala je, kaj se bo zgodilo, kakšna bo njena usoda.

"Aaaaaaaaaaav!" se je zaslišalo, nato pa le še topotanje po stopnicah in plitvo dihanje.
Hans je vstopil v sobo. Zagledal se je v dva boleča prizora. Sam je sedaj že čisto brez moči ležal na tleh okoli njega pa je bila mlaka krvi, da je izgledalo, kot da se bo utopil v lastni krvi. A takoj, ko je preusmeril pogled na Lucy so se mu lasje, ki so mu še ostali na glavi, še bolj posiveli. Tisto, kar ji je pri njej pritegnilo pozornost so bile njene oči. V njih se je videlo le belina in na sredini redča zenica, da si kar s težka umaknil prikovani pogled. Njene oči so tako uročile njega, da je, kot kip stal tam.
Ampak tisto, kar je ležalo na postelji ni bila Lucy. Res, da je bilo njeno telo a njene duše ni bilo. Namesto te se je vanjo vselila tuja, ki je sedaj nadzorovala celotno njeno telo. A ta duša ni bila zadovoljna s tem. Za svoj pobeg je potrebovala še več moči. Lahkotno in komaj vidno, kot sapica vetra je zapustilo to dekle in se vselilo v Hansa. Lucy pa se je po tem dogodku zgodilo enako, kot Samu. Brez moči je obležala, a tokrat brez poškodb, saj je imel ta nevidni a živo nevarni duh že več moči, da je lahko pobegnil kar naravnost čez brez ovir.
Vsadil je že svojo dušo v novo telo, ko je začutil, da ima dovolj. Posrkal mu je vse, nato pa izpuhtel v zrak v bledo zeleni meglici. Ta soba se mu je zazdela že otesnjena. S svojo magijo je odprl balkon in se v soju zvezd zapodil v iskanje novih žrtev. Ja čutil je, da so mu bogovi nakljonjeni in da mu je zmaga že posvečena ter da ta ga čaka na njegovem cilju. Zajelo ga je veselje, zdaj ga nihče več ne bo moral ustaviti.

Bližalo se je jutro, ko se je utrjena konjenica že podala na pot. Tokrat so imeli pred sabo manjši zalogaj, saj je pot vodila čez majhen gozdiček in čez travnik, potem pa bi morali že v daljavi zazreti cilj. Lepo a vendar počasnje so napredovali. Prečkali so že gozd ko so na robu gozdička in začetku travnika se osvežili z vodo. Ja vsi so bili zelo žejni. Le Peter je imel, kot malce razvajen otrok zadržke pri tem. Na srečo se je pravilno odločil, kajti tisti ki so popil le požirek vode so takoj zatem se zadušili.
Pred tem niso bili previdni, saj niso v goščavi dreves opazili tablo, kjer je pisalo: Ne pij, če ne želiš, da umreš. Na prvi pogled se je to zdelo grozno. A če si se uzrl na prejšnje dni to s tistim niti ni bilo za primerjati. Tu je namreč izgubil le četrtino vojakov, ki mu jih je ostalo. Nič ni žaloval, saj ga je že tako preganjal jeza in strah pred smrtjo, da ni imel časa še zato. Pomignil je preživelim, da so hitro odpravil naprej. Ni želel gledati mukih in mrkih obrazov svojih ljudi. Ne preveč, ga bi bolelo. Dovolj je bilo, da so ga mračne sile preganjale že v sanjah.