Hii! Žal mi je, ker že dolg nisem objavila dela z Albusovega vidika, tako da danes jo imate

Za vse tiste, ki pa jih zanima Mashin brat, se bo danes marsikaj razjasnilo...

Albus
"Pozdravljena, bi želela kaj naročiti?" je vprašala natakarica prijaznega videza. Masha me je pogledala. "Kateri okus..."
"Čokolado s koščki jagode. Sploh ni debate. Ti, Masha?"
"Hmm... Jaz bi, prosim, karamelo s prelivom bele čokolade."

Natakarica si je zapisala, se nama nasmehnila in odšla. Zazrl sem se v prijateljico in globoko vdihnil. "Kaj... Kaj se je zgodilo s tvojim bratom?" Skoraj sem že olajšano vzdihnil, ker mi je končno le uspelo postaviti to vprašanje, toda ko sem zagledal Mashin izraz na obrazu, sem si premislil.
Njene oči so postale medle in nekoliko steklenega pogleda, iz obraza ji je izginila vsa barva. Hitro in sunkovito je dihala in mežikala kot nora. Glavo je obrnila stran od mene.

"Ne vem," je rekla komaj kaj glasneje od šepeta. "Predlani je začel hoditi na Bradavičarko in za vsake praznike prišel domov. In... Za Velikonočne počitnice... Mi je dal tole." Izza majice je povlekla ogrlico z zlato verižico in rdečim obeskom v obliki lune. "Rekel je, naj jo pazim in naj je ne pokažem nikomur, niti mami in očiju... Nikomur... Razen Potterjem." Naredila je premor. "Natanko se še spominjam tiste noči. Pisala sem dnevnik... Saj poznaš tiste čarobne dnevnike, v katere v resnici ne pišeš, temveč preneseš spomin in si ga lahko kadarkoli ogledaš, kot mislito? Brat mi ga je dal za božične počitnice, tik preden se je vrnil v šolo. Prosil me je, naj vsak večer vanj spustim spomin na pretekli dan. To počnem že od devetega leta... In še ni zmanjkalo strani." Ogrlico je znova pospravila za majico. "Junija nam je nehal pisati. Nismo več dobivali njegovih sov. Ničesar. Nobenega znaka, ali je kaj narobe, ničesar. Ko smo ga z družino ob koncu šolskega leta šli pričakat na peron, preprosto..."
Utihnila je in si obrisala solzo. Delal sem se, da me prav tisti trenutek zanima, ali so že pripravili sladoled.
"...ni prišel." Znova sem se ozrl k prijateljici. Gledala me je s svojimi velikimi modrimi očmi, ki so se znova napolnile s solzami. "Enostavno ga ni bilo. Si sploh lahko zamisliš, kako je to? Jacob je kar naenkrat izginil - sploh ne vemo kaj je bilo - in mi ga vsake počitnice hodimo čakat na postajo. In pojma nimamo, ali je bolan, poškodovan, nesrečen... Ne vemo niti ali je živ ali mrtev." Zrla sva drug v drugega.

"Sladoled! Karamela s prelivom iz bele čokolade in čokolada s koščki jagode. Uživajta!"
"Hvala," sva zamomljala v en glas. Masha me je pogledala. "Albus. To, kar sem ti povedala, ostane med nama. Ja?"
Dolgo sem zrl vanjo. "Obljubim," sem nazadnje tiho dejal.