ojla! tu je nov del moje zgodbe. samo ena stvar prej: kot vsi veste pišem štiri zgodbe, ki jih objavljam na pilu, potem pa, kot nekateri veste še nekaj zgodb na wattpadu, hkrati pa izpopolnjujem zgodbo potovanje sirot, ki sem jo že objavljala na pilu in jo bom spet začela objavljati kmalu. in včasih se pisateljem za kakšno zgodbo samo ustavi in je ne pišejo več, kasneje pa spet začnejo, vmes pa dobijo nove navdihe za nove zgodbe. to se je meni zgodilo zdaj in kmalu pride ena nova zgodba z moje strani, nekaterih pa za nekaj časa ne bom objavljala (v mislih imam Why me? in Elementary twins). samo, v obvestilo. zdaj pa k zgodbi!
HARRY
Vsi smo se do konca vožnje smejali in se pogovarjali o vseh dogodivščinah, ki smo jih imeli. Ko se je vlak ustavil smo se še naprej pogovarjali, vse dokler nas iz transa ni zbudila McHuddura. Ona nas je prosila, če ji pomagamo pripraviti še nekaj reči za proslavo. Ko je bilo vse pripravljeno smo si vsi- celotna nekdanja Dumbledorjeva Armada poiskali sedeže. Na začetku je imela McHuddura govor. "Dobrodošli. Veseli me, da smo se zbrali v takem številu na proslavi v spomin na vse, ki so se bojevali na veliki vojni za Bradavičarko. V spomin na vse izgubljene se je na Bradavičarki akademiji za čarovnike in čarovnice odprl tudi hodnik, na kateri so njihovi portreti. V vojni so bile izgube velike, a nobena ni bila zamanj. Vsi, ki so se borili so se borili, da bi naslednja generacija živela boljše življenje. Vsak, ki se je boril naj ostane v naših spominih za vedno. Prosim, pozdravite našega prvega govorca, Harryja Potterja." Ginny mi je stisnila roko, potem pa sem odšel na oder, ki so ga postavili za proslavo. "Hvala, za najavo profesorica. Res je. Izgube v vojni so bile velike, a častne. Mnogi bi trdili, da je vojna trajala dva dni. A to ni res. Trajala je dlje, veliko dlje. Več let, več desetletij. Vojna se je bila, odkar se je Mrlakenstein začel vzpenjati. Bili so jo že naši starši, v nekaterih primerih celo babice in dedki. Mnogi so izgubili brate, sestre, strice, sestre, brate, prijatelje, mentorje... Nekateri celo starše. Ampak, kot je povedala že profesorica. Umrli so za nas in za mlajše generacije. Umrli so, da bi imeli ostali boljše življenje. Naj nikoli ne bodo pozabljeni." Potem sem prikimal in se vrnil na svoje mesto. Na oder je prišla Hermiona. "Mrlakenstein je naredil velike stvari. To mu moramo priznati. A vsaka izmed teh stvari je bila grozna. Vojna je bila strašna, včasih smrtno nevarna. Ampak če bi bila ponovno potrebna, bi jo sama in verjamem, da tudi mnogi drugi bila ponovno. Vsak čarovnik in vsaka čarovnica je veliko pripomogla, da smo vojno zmagali. Želela sem vam vsem, čisto vsakemu izmed vas čestitati in se vam zahvaliti, saj zaradi tega sedaj živimo v boljšem svetu.Mislim, da tisti, ki so se borili z nami ne bi hoteli, da za njimi tečejo solze, temveč, da se spominjamo dobrih časov." Je dodala. Na oder je nato stopil Neville! "Kot si že mnogi povedali, ne moremo zanikati, da je v dolgi vojni umrlo veliko izjemnih ljudi. James ter Lilly Potter, Albus Dumbledore, Fred Weasley, Remus in Fatale Wulf, Robaus Raws, mladi Colin Creevey, Lavender Brown (pripis pisateljice: zdajle sem se spomnila, da je tudi Lavender umrla v Vojni za Bradavičarko tako, da povsod, kjer je bila je nisem mislila) in najmanj petdeset drugih. Ampak vsi izmed njih bodo za vedno ostali z nami. V naših srcih." Večina publike je že jokala. Hagrid je na plan povlekel svoj veliki pikast robec in si z njim obrisal nos. Za konec je na oder stopil še on. Tega nam ni povedal. "Seveda v vsem tem ne smemo pozabiti na eno osebo, ki je vojno na nek način bila že od rojstva, bila pa je tudi zadnja, ki jo je. Bojeval in tvegal je življenje, da bi nas odrešil muk, poleg tega, pa nam je ves čas pomagal, če smo zašli v težave, v katere je pogosto prišel tudi sam, ter nam pomagal, da smo tudi sami lažje bili bitko, ki bo za vedno zapisana v zgodovino. Verjamem, da vsi veste o kom govorim. O Harryju Potterju. Harry, rad bi se ti zahvalil, da si nam pomagal zmagati bitko, ki si jo sam bil celo življenje, zaradi katere si sam izgubil življenje. Da si mi pomagal, ko sem zašel v težave." Takrat sem se zlomil. Na oder je nato stopilo še ogromno ljudi. Luna si je prebila pot naprej. "Strinjam se s Hagridom. Harryju mnogi dolgujemo zahvalo. Harry, rada bi se ti zahvalila, da si me sprejel, kljub temu, da sem bila čudna." Nasmehnil sem se. Ne bi se mi smeli zahvaljevati. Če že bi se jaz moral njim. Nato je naprej prišel Seamus. "Jaz se nisem ravno hotel zahvaliti, ampak... opravičiti. Nisem ti verjel, ko si nam razlagal, da je Mrlakenstein nazaj, medtem, ko si ti prestajal vse mogoče. Smrt Cedrica, Mrlakenstein ti je vdiral v misli... Potem pa ti še toliko ljudi ni verjelo. Oprosti." Takrat se nisem več mogel zadržati. Vstal sem, spet šel na oder in začel govoriti. "Hvala vam vsem, a res, kot sem že večkrat povedal. Če se mora tu kdorkoli komurkoli zahvaliti, sem to jaz. Moram se vam vsem zahvaliti, ko ste mi slepo verjeli, ko vam nisem povedal kaj iščem in mi pomagali. Ugotovil pa sem, da sem pripravljen. Pripravljen na to, da vam povem zgodbo, ki je nisem povedal še nikomur. Zgodbo o Cedricovi smrti."
to je to za ta del.
LP, Hermiona!